Metode zbiranja podatkov in informacij

Če bomo želeli v samoevalvacijo zajeti naenkrat večje število subjektov, bo za to najprimernejša metoda anketiranja. Vendar je ob tem treba upoštevati, da s to metodo pogosto ne moremo pridobiti bolj poglobljenih in celostnih informacij, mnenj, stališč. V ta namen bomo raje uporabili katero od kvalitativnih metod, kot so vodeni intervjuji, fokusne skupine in opazovanje.

Če bomo izbrali metodo anketiranja, pripravili kompleksen anketni vprašalnik ter z njim želeli anketirati udeležence v programih opismenjevanja, bomo naleteli na težave, saj bo za udeležence anketni vprašalnik pretežak, nerazumljiv, njim preveč odtujen glede na besedišče, ki ga uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tedaj je bolje izbrati strukturirani vodeni intervju, ki nam bo omogočil, da bomo lahko udeležence/svetovance vodili po vprašanjih in jim pomagali z dodatno razlago, ko vprašanj ne bodo razumeli.

Izkušnje tudi kažejo, da anketni vprašalniki niso posebno učinkoviti, ko želimo pridobiti informacije, mnenja, stališča od predstavnikov delodajalcev, strateških partnerjev ipd. V teh primerih so učinkovitejše kvalitativne metode, na primer intervjuji – dobre dosežke daje metoda fokusnih skupin.
Se pa anketni vprašalniki pogosto uporabljajo za merjenje zadovoljstva uporabnikov, takrat ko želimo dobiti splošno povratno informacijo o tem, kako so zadovoljni z našo dejavnostjo ipd.

Včasih bi si želeli opraviti večje število vodenih pogovorov v različnih okoljih, a bi nam to vzelo preveč časa, za to morda nismo ustrezno usposobljeni, zavedamo se, da imamo na voljo premalo virov ali morebiti znanja za opravljanje kvalitativnih analiz tako zbranih podatkov. Tedaj se bomo morda, ob upoštevanju merila racionalnosti in v skladu z možnostmi, odločili za racionalnejše metode.

Tudi pri izbiri in načrtovanju metod je zato pomembno, da teh v samoevalvacijski načrt ne zapišemo presplošno, pač pa smo že pri njihovem izbiranju natančni. Če se bomo odločili za uporabo metode anketiranja in bomo v samoevalvacijski načrt zapisali zgolj »metoda anketiranja«, si s tem v resnici še ne bomo odgovorili na vprašanja, kot je: ali bomo anketiranje opravili po pošti, telefonu, elektronski pošti? Natančnost opredelitve metode bo že začrtala našo nadaljnjo pot pri oblikovanju anketnega vprašalnika.

Če bomo na primer v samoevalacijski načrt zapisali »metoda telefonskega anketiranja«, bo to deloma že opredelilo oblikovanje anketnega vprašanja. Vemo namreč, da ljudi po telefonu ne moremo zadrževati predolgo, torej mora biti anketni vprašalnik kratek, anketna vprašanja pa zato še toliko bolj premišljeno in racionalno postavljena. Za telefonsko anketiranje je na primer tudi značilno, da vprašani anketnega vprašalnika nima pred seboj, zato morda potrebuje nekoliko več pojasnil, anketar mora biti usposobljen za to, da vprašanja jasno prebere ipd.

Nasprotno pa bo ob pisnem anketiranju, pri katerem udeleženec ne bo imel ob sebi anketarja, da bi ga poprosil za dodatna pojasnila, če vprašanj ne bo razumel, še toliko pomembnejše, da bodo poleg vprašanj jasna navodila za izpolnjevanje vprašalnikov.

Danes postaja na primer vse pogostejše spletno anketiranje, morda ga izberemo tudi mi. A če vemo, da bomo težko prišli do elektronskih naslovov udeležencev, če vemo, da imajo na primer ti težave z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, bomo morda izbrali drugačen način anketiranja. Vsa tovrstna vprašanja in možnosti je treba upoštevati, ko izbiramo ustrezno metodo.