Mozaik kakovosti, nagovarja k premisleku in ravnanju. Pri tem želi voditi po znanih poteh in pripraviti na izbiro posebnih (inovativnih) poti.

Tema – kakovost na področju izobraževanja odraslih nagovarja k prebiranju in uporabi priporočil, ki jih zajema Mozaik kakovosti. Takšno napotitev razumem kot sporočilo, pred katerim v času, ko nam z vseh strani sporočajo, da moramo biti inovativni (to velikokrat pomešajo z ustvarjalnostjo), mnogi otrpnejo – če ni »izvirno«, če ni naše, če smo se od koga naučili, če nas celo vodi pri delu, potem to ni dovolj dobro.

Mozaik kakovosti pa nas z naravo prijema opozarja na eno od velikih pretiravanj dobe, ki je naskakovala nebo in pozabila, da je treba, kadar so na voljo, sprejeti znanje, spretnosti, ki so jih ustrezno strukturirali in tudi preizkusili ljudje, institucije okrog nas. Treba jih je sprejeti in jih s pridom uporabiti.

Ne le za izobraževanje odraslih, ne le za zagotavljanje kakovosti na tem področju; zdi se, da nasploh za družbo, v kateri živimo, in za individualna podvzetja velja, da kaže hoditi tudi po uhojenih poteh. Ta pota vodijo daleč. Veliko jih je in v času naraščajočih tveganj (Castel, Boudon, Beck) ponujajo prepotrebno gotovost.

Pri že uhojenih poteh ima človek občutek, kot bi se odpravil na pot iz mesta in bi pri tem dobil možnost izbrati avtobusno linijo do njegovega roba. Več kilometrov poti premaga hitro in varno. Še preden se zavemo, smo zunaj mestnega vrveža in v obvladljivem okolju. Seveda je treba tudi takšno pot vzeti resno. Treba je sprejeti odločitev o tem, kam smo se napotili, katero progo bomo izbrali, kje bomo izstopili, in pogledati tudi, kakšno vreme nas čaka, kakšna je pot, ki jo nameravamo pozneje opraviti peš po ozkih, manj znanih poteh, in se že tu zavedati, da se bomo morda znašli tudi na brezpotjih.

Ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti je, tako se vsaj zdi, zanimiv proces, s katerim si izbiramo poti delovanja, potovanja (trajektorije) naših izobraževalnih organizacij. Radi bi, da bi bile »dobre«. V njih bi radi našli prostor lastnega potrjevanja in potrjevanja rasti drugih (Dewey).

Nekateri bi rekli, da naj bi mehanizme ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti naravnali tako, da bi, tudi takrat ko v sebi nosijo prvine vpogleda, pregleda, nadzora (tudi samonadzora), ti služili varnosti (Foucault). Varnost tistih, ki verjamejo, da bodo prav pri nas, v naši instituciji, v naših rokah (na naših urah, v naših skupinah …) našli način poglobitve znanja, vednosti, spretnosti ...

Pa »ne gre le za« varnost naših slušateljev – gotovost, da so v instituciji, v kateri bodo dobili kakovostno izobraževalno storitev, da bodo certifikati, spričevala, ki jih dobijo pri nas, vredni tistega, kar na njih piše; v naših rokah je tudi varnost družbe – tiste družbe, ki želi vedeti, da čeprav okrog ne razpošilja inšpekcij ipd., mi sami skrbimo za kakovost dela, ki ga opravljamo.

Kot se, v času izjemne občutljivosti za kakršen koli vpogled ali, bog ne daj, celo nadzor, čudno sliši, pa ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti kot dispozitiv (mehanizem) zagotavljanja varnosti potrebujemo tudi osebno. Potrebujemo ga vsi, ki smo zaposleni v institucijah vzgoje in izobraževanja.

Ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti ne potrebujemo predvsem zato, da bi bili vsak dan boljši, zato ker zmoremo še več – ta stava je preveč ambiciozna in preveč spominja na reklame, ki obljubljajo vsak dan sveže, novo, boljše. Šole, vrtci, izobraževalne organizacije za odrasle ne sodijo v svet dnevno novega. Seveda ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti kdaj potrebujemo tudi zato, da popravimo, nadgradimo tisto, kar je slabo – tudi to se praviloma najde.

Ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti bistveno bolj potrebujemo zato, da bi v miru ohranjali, kar je dobro, in da bi postopoma, brez »navdihnjenih« revolucionarnih domislic, premišljeno in postopoma usmerjali našo dejavnost k postopnemu razvoju družb, v katerih delujemo.

Če ne vemo, kje smo dobri, če ne znamo oceniti, pridobiti podatkov, vpogledov, bomo slabo presodili, kaj kaže braniti, kaj zamakniti in kaj je vredno temeljitih sprememb.

Naše delo je lahko z vzpostavljenimi mehanizmi ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti mirnejše, bolj reflektirano, celo naša delovna mesta so lahko varnejša – manj na prepihu.

Priporočila, ki jih zajema Mozaik kakovosti omogočajo, da se varno, premišljeno in sistematično odpravimo na pot. Ponujajo nam tudi vpoglede v pomembne poti, ki jih najdemo šele na »specialkah« in jih navadni zemljevidi ne ponujajo.

Mozaik kakovosti nas pri tem uči še nečesa: kdaj, zakaj bomo odšli na pot, je stvar našega vpogleda, znanja, presoje; kako bomo stopali na poti, kdaj si bomo odpočili, kje nabrali novih moči – to ostaja nam. In še nekaj: ko bo šlo zares, ko bomo pred brezpotji, pred izzivi pomembno novega, bomo, opremljeni z mapo, specialko in GPS-om, potrebovali lastno presojo. Ne bo vedno lahka – bo pa gotovo mozaično strukturirana.

Za začetek predlagam, da se lotimo ogledovanja potovanja na robove mesta (ali pa v mesto – tudi to zna biti zanimivo). Vsaj zase lahko rečem, da sem prepričan, da je v Sloveniji čas, da se na pot ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti odpravijo vsi, ki se še držijo domače peči ali pa televizorja. Pri tem se lahko veliko tega naučijo od tistih, ki so v sklopu projektov (POKI, Svetovalci za kakovost), že utirali poti.