Strah pred napakami

Sem Ema Koplan, mag. prof. prim. knjiž. in mag. prof. slov., in v šolskem letu 2019/20 sem prvič poučevala slovenščino v programu Začetna integracija priseljencev (ZIP), ki je potekal na Ljudski univerzi Škofja Loka. Dodeljena mi je bila skupina začetnikov, to mi je pomenilo izziv, saj nisem vedela, kaj pričakovati – od kod bodo udeleženci, kakšno bo njihovo že pridobljeno znanje, koliko časa bodo še v Sloveniji, koliko me bodo razumeli, kako se bomo sporazumevali ipd. Kljub strahu sem predvsem želela, da bi se udeleženci počutili sprejete.

Pozitivno razpoloženje in dobro razredno ozračje nam je vsem skupaj uspelo ustvariti presenetljivo hitro, čeprav je bila skupina izredno heterogena. So se pa na drugi strani hitro pokazale tudi težave. Prva večja težava se je pokazala v medsebojnem sporazumevanju. Udeleženci, ki so prihajali iz slovansko govorečih držav, niso imeli večjih težav z mojo odločitvijo, da govorim zgolj slovensko. So pa imeli težave s tem tisti, ki so bili s Kosova, iz Venezuele, Brazilije in Egipta, posebno če so bili v Sloveniji šele nekaj mesecev. Dogovorili smo se, da bom za lažje razumevanje navodila/razlago najprej podala v slovenščini, nato pa še prevedla v angleščino. Pri določenem besedišču sem jim besedo poskusila najprej opisati z drugimi besedami, nato sem jo poskusila prikazati (pantomima, zvočno posnemanje, risanje na tablo, slika z interneta itn.), na koncu pa uporabila še angleški izraz. S tem sem se prepričala, da res razumejo, kaj neka beseda pomeni oziroma predstavlja. Velikokrat smo se mojim dramskim vložkom pred tablo pošteno nasmejali, a sem prepričana, da sem dosegla, da so si besedo tudi zapomnili, hkrati pa sem ustvarjala sproščeno ozračje. Ena izmed večjih kakovosti učitelja je ravno v njegovi iznajdljivosti.

Druga večja težava, na katero želim opozoriti, je neuporaba slovenščine v domačem okolju, čeprav je imelo kar nekaj udeležencev partnerja ali partnerico slovenske narodnosti. Pričakovala sem, da bodo udeleženci vsaj dnevne novice o dogajanju v Sloveniji spremljali na televiziji, lokalnem radiu ali po drugih medijih, s tem bi lahko pridobili zven slovenščine ali se celo samostojno naučili kakšne besede. Osupnila sem tudi nad pripovedjo udeleženca iz Bosne, ki je povedal, da je njegov šef v službi Slovenec, a se z njim pogovarja v srbohrvaščini. Tukaj so se vklopili moji alarmi. Prepričana sem, da se zgolj z desetimi šolskimi urami v tednu, ki smo jih oddelali v učilnici, in neuporabo v drugih sferah življenja jezika ne moreš naučiti toliko, da bi bil po stoosemdesetih urah nekdo sposoben opraviti izpit na osnovni ravni. Poleg tega sta v našem okolju močno prisotna narečna govorica in pogovorni jezik, ki sta kar precej drugačna od knjižne slovenščine, to pa še povečuje »zbeganost« ob prvih stikih z jezikom. Ukrepala sem tako, da sem jim vseskozi ponavljala, naj od svojih nadrejenih in domačih »zahtevajo« pogovor v slovenščini. Nekateri so me upoštevali in bili navdušeni nad odobravanjem sogovorcev. Drugi so iskali izgovore, zakaj ne morejo govoriti slovensko s svojimi partnerji.

Iskala sem nove načine, kako jim približati slovenščino in jih spodbuditi za uporabo te v vsakdanjem življenju v Sloveniji. Ker se v prostem času ukvarjam tudi z glasbo, sem se odločila, da poskusim s pomočjo pesmi. Na portalu YouTube sem nekega večera poiskala najmanj petnajst pesmi različnih slovenskih izvajalcev, katerih besedilo je bilo v knjižni slovenščini. Izbrala sem različne zvrsti. Ko smo se na naslednjem srečanju pogovarjali o tem, sem bila prijetno presenečena, da jim je bila najbolj všeč Avsenikova Slovenija, od kod lepote tvoje.

Srečala sem se tudi z upadom motivacije in željo po prenehanju obiskovanja programa. Moj prvi odziv je bila samokritičnost, da mi udeležencev ne uspe motivirati. A nekaj mi je govorilo, da se kar precej trudim in zagotovo ne more biti vse breme na meni. Izraženo željo sem želela razumeti, zato sem med nekaj odmori namenila čas pogovoru s to osebo. Na koncu sva spoznali, da je oseba nekoliko manj samozavestna, tiha, hkrati pa jo je strah »napačnega« odgovora, kadar ni povsem razumela, kaj delamo. Tudi tempo dela je bil zanjo nekoliko prehiter, dodatno je bila omejena še z neznanjem angleščine. Ker sem kljub vsemu opazila njen napredek, sem ji to jasno povedala in ji svetovala, naj nadaljuje, saj bo le tako še nekoliko v stiku z jezikom in tudi sodržavljanko, ki jo je spoznala v skupini in sta si veliko pomagali. Oseba je nadaljevala z nami in na koncu obvladala »preživetveno« raven jezika ter izgubila delček svojega strahu pri sporazumevanju v slovenščini. Na to sva danes obe ponosni.

Ker so se tudi nekateri drugi udeleženci srečevali z dvomi o sebi in smiselnostjo naših srečevanj, smo si ogledali prispevek v oddaji Tednik o tujcih v Sloveniji, kjer so priseljenci iz različnih držav pripovedovali o svojih začetkih v Sloveniji, svojih občutjih, anekdotah ipd. Želela sem doseči identifikacijo z osebami iz prispevka, saj sem dobila občutek, da smo vsi že močno pod vplivom t. i. instantnih učinkov in je mojim udeležencem programa motivacija upadla, ker ni bilo takojšnjih uspehov. Osebe v prispevku so razlagale, da so potrebovale več let za dosego svojih ciljev v povezavi z znanjem slovenščine ali celo pridobitve državljanstva. Vesela sem bila, da je prispevek pozitivno vplival na vse v skupini.

Menim, da sem svoj »krst« izpeljala strokovno in korektno, vsekakor pa sem s samorefleksijo videla še kar nekaj manevrskega prostora. Organizacijsko bi si želela drugačne razvrstitve udeležencev v skupino, saj sem precej težko (morda tudi zaradi pomanjkanja izkušenj) delala diferenciacijo med udeleženci iz slovansko govorečih držav ter udeleženci iz neslovansko govorečih držav – če smo delali počasi po učbeniku, so Slovani vaje reševali hitro, celo naprej, ter se nato dolgočasili med čakanjem, drugi pa so ob sprotni skupni obravnavi neke vaje komaj sledili ter se izgubljali med navodili in nerazumljenimi besedami. Sem pa ponosna na vse iz svoje skupine, saj smo prebili led – nekateri bolj, nekateri manj – in ustvarili celo deloma prijateljski odnos. To jim je pomagalo pri izgubi treme, predvsem pa strahu. Zadovoljna sem, da sem nekatere pripeljala do tega, da se povsem samozavestno odpravijo z otrokom k zdravniku ali na upravno enoto in tam vztrajno uporabljajo slovenščino, čeprav se zavedajo, da še ni povsem pravilna.