Spomnim se, da sem v skupini udeležencev izobraževanja opazila, da ti težje razumejo pomen kompetenc, prepoznavajo svoje in jih predstavijo delodajalcem. Velikokrat so odrasli naštevanje lastnih kompetenc razumeli kot hvaljenje sebe, pri tem so se počutili neprijetno. Zato sem se odločila, da predstavim kompetence kot nekaj materialnega, kar si ljudje lažje predstavljamo. Kot veliko omaro, ki potrebuje generalno pospravljanje, da se zavemo, kaj vse se skriva v njej (in kaj je padlo za polico). Tako se je razblinil tudi občutek, da hvalimo sebe, saj »le« predstavimo, kaj imamo v svoji omari. Vanjo shranimo: izobrazbo (formalno, neformalno), izkušnje, znanje, interese, osebnostne lastnosti ter sposobnosti oziroma spretnosti (zadnje podkrepimo s konkretnimi kratkimi zgodbami).
Omaro kompetenc odpremo in razdelimo na glavni del ter na desno in levo stranico vrat. Na levo stran »obesimo« nove kompetence (stare od nekaj mesecev do dve leti – odvisno od dolžine kariere), na desno pa obesimo naslov »željoteka«. To so kompetence, ki jih želimo pridobiti ali opažamo, da bi jih morali pridobiti glede na naše karierne cilje. Naša omara lahko stoji, ne da bi se majala, le če so izpolnjeni vsi prostori. Tako razvijamo tudi zavest o pomenu vseživljenjskega učenja (Ali imamo kaj novih kompetenc / načrtujemo pridobivanje novih kompetenc?) pa tudi samokritičnost in sposobnost analize potreb trga dela (Nam manjka kakšna kompetenca / se v oglasih ponavljajo potrebe po kakšnih kompetencah, ki jih nimamo?).
Ugotovila sem, da udeleženci tako lažje in bolj poglobljeno pripravijo preglede svojih kompetenc. Postanejo samozavestnejši (spoznajo, kaj vse lahko ponudijo), zavedajo se, da je zanje (ne le za delodajalce) pomembno, da poznajo svoje kompetence. Nekateri udeleženci s »polnjenjem« omare prikažejo tudi svojo kreativnost (papirnate omare, izvlečni predali). Sočasno se zavedo, da je »polnjenje in čiščenje« omare proces, in ne »dokončni izdelek«, da ni namenjeno le pripravi dokumentacije ob nastopu na trgu dela (ponudba za delo in življenjepis), temveč je tudi pripomoček pri načrtovanju kariernih korakov.
Nikoli ne bom pozabila sramežljive udeleženke, ki je ob koncu izdelave predstavitve, ki se je začela z omaro kompetenc, prvič glasno povedala: »Ja, to sem zdaj resnično jaz.«
Pri pregledu zadovoljstva udeležencev ni pomembna samo splošna ocena predavatelja (ni dovolj, da za merilo določimo želeno povprečje nad 4,5 na lestvici od 1 do 5), temveč je treba upoštevati tudi motive udeležencev za podajanje ocen (So bile skupine premajhne, da bi udeleženci verjeli v anonimnost ocen, ali čutijo iskreno željo po izboljšavah in jim je anketni vprašalnik kot možnost za to tudi predstavljen?). Zaradi vpliva različnih okoliščin je toliko pomembnejša analiza odprtih odgovorov (utemeljite svojo oceno) v anketnem vprašalniku. Tudi vprašanje brez odgovora je zelo pomembno sporočilo. Analiza mnenj po vsaki izvedbi, upoštevanje okoliščin posamezne izvedbe in posebnosti skupine, skupaj s stalnim iskanjem možnosti za izboljšave (stalno izobraževanje, sodelovanje na konferencah, diskusija s sodelavci in deljenje primerov dobrih praks) vodi k izboljšavam v poučevanju in seveda s tem k doseganju želenih učinkov.
