Odpiram vrata novi kakovosti

Biti psihoterapevtka je zame lepo, a tudi zahtevno. To zadnje pogosto srečujem v vedno novih izzivih svojega dela. Ko sem ga začenjala, sem kot verjetno vsak pošten začetnik z osnovnim znanjem in pičlimi izkušnjami imela občutek, da mi kar gre. Ta tako imenovana začetniška sreča mi je pomagala preiti začetno zaskrbljenost, ki se z leti umika izkušnjam. Te me krepijo, zato postajam postopoma dovolj močna za soočenje s kruto resnico: več kot vem, več kot imam izkušenj, jasneje mi je, da je moje védenje sila omejeno, še posebno ob srečevanju s človeško psiho, ki je zelo zanimiv pojav in postane še posebno zanimiv v bližnjih odnosih.

Ta kompleksnost in zagonetnost se mi je kot posebno darilo kazala v sodelovanju s skupino staršev v zadnjih dveh letih. Bila sem vajena skupinskega dela, vendar še nisem delala s skupino, v kateri je najpomembnejše in na prvem mestu »biti par«. Veliko lažje je biti starš, če smo usklajeni kot par(tnerji). Ves čas sem iskala podporo, razumevanje za to kompleksno dinamiko pri supervizorju, v intervizijskem pogovoru s kolegi pa tudi pri svojem partnerju. Skupina mi je omogočila, da sem z vso jasnostjo zagledala vedno navzoče vzorce partnerskega vedenja, ki smo ga tako vajeni, da ga pogosto kar spregledamo.

V razumevanju ogromno teorij in poznavanju osnovne psihologičnosti odnosov smo zdaj večinoma že tako dobro opremljeni, da včasih pozabljamo na dolgo pot od védenja do zavedanja in udejanjanja teorije v praksi. Še posebno pa radi spregledamo, da je najlažje spregledati lastni prag in se z vso vnemo ter seveda najboljšimi nameni lotimo urejanja partnerjevega. Urejanje poteka večinoma tako, da se prilagajamo sebi in svojim potrebam, partnerjeve so bolj v ozadju.

Pri delu s skupino parov mi je bilo poleg naštetega v veliko pomoč dvoje vrst izobraževanja. Na prvem je seksualni terapevt iz Združenih držav Amerike prepričljivo pokazal, da imamo vsi sposobnost »mind readinga« in da ni prav nikakršne potrebe, da se sprenevedamo, da ne vemo, kaj želi partner, hkrati pa lahko verjamem, da nas ima »prebrane« tudi nasprotna stran. Zakaj torej se poraja toliko nesporazumov? Kje se nam zatika, česa nočemo razbrati?

Drug, izkustveni seminar me je znova prepričal, da lahko tudi v odnosu z neznanci hitro pridemo do uvida, kaj potrebuje, išče naš sogovornik. To izkušnjo sem prilagodila za delo z našo skupino, v kateri se je vsak srečal z vsakim in povsem na koncu še s svojim partnerjem. Sklepni del – v skupini sta zavladala mir in ganjenost. Sicer nista trajala dolgo, saj so razne vrste obrambe (ki varujejo našo ranjenost) kmalu prevzele vodstvo. In zato vedno znova odhajam na izobraževanja, delavnice, svojo terapijo, na posvete s kolegi in kolegicami, po nove knjige, filme, na različne odklope ..., da odpiram vrata novim vrstam kakovosti, ki jih pozneje v delčkih in predelane predajam naprej. Zadnje raziskave glede uspešnosti v psihoterapiji dodajajo spoznanje, da je za uspešno terapevtsko delo poleg dobrega odnosa odločilna terapevtova osebnost.

In če se vrnem na začetek svojega zapisa, da zna biti naše delo naporno, lahko dodam, da je tudi silno lepo, saj nas vedno znova vabi v dodajanje ščepca nove kakovosti v svojo malho »delovnega orodja«, naše osebnosti. To koristi najprej nam in pozneje, če je sreča mila, tudi našim sogovornikom.