K smislu usmerjeno poučevanje

Ko sem razmišljala o poslanstvu svojega poklica učiteljice, se mi je postavilo vprašanje: »Za kaj si bila poklicana?« Dolgo časa sem dvomila o svojem poslanstvu, saj kot mlada učiteljica nisem imela možnosti pokazati tega, za kar sem bila talentirana. Franklova logoterapija mi je predse postavila logopedagogiko, s katero sem začela najprej odkrivati sebe. Šele takrat sem zares uresničila svoj talent in s tem pomagala tudi drugim. Učiteljstvo ni bilo nikoli samo poučevanje, temveč tudi vzgajanje. In že kar nekaj let smo v obdobju, ki tudi učitelja kliče po tej odgovornosti.

Okoliščine so nanesle tako, da sem vedno dobila predse čustveno ranjenega otroka/učenca/dijaka/udeleženca izobraževanja odraslih, ki je s svojim vedenjem preskušal mojo potrpežljivost, jo potisnil na skrajni rob, in iz učilnice sem velikokrat odšla poražena. Jezna na njih in na koncu še nase, svet, sistem, vse naokoli. Moja učiteljska integriteta je bila izzvana. Učitelj, ki si ne dovoli spoznati samega sebe, tudi učencem ne dovoli, da ga spoznajo. Ob logopedagogiki sem spoznala, da so me učenci, ki so me med poukom najbolj izzivali, najbolj naučili tega, kako biti dobra učiteljica, vzdržljiva, spoštljiva, tolerantna, poštena in empatična. Ti učenci so mi odprli nešteto vprašanj o sebi in dobila sem priložnost, da spremenim sebe. Šele takrat sem lahko začela pomagati tudi njim. Učitelji se premalo zavedamo tega, kako čuti, občuti otrok, ki niza neuspeh za neuspehom, ki ni priljubljen, ki prihaja v šolo z oteženim nahrbtnikom krivde, strahu in sramu. Preveč se obremenjujemo s temi vzgojnimi slogi, da imamo razvajene otroke, da so zdaj že otroci razvajenih staršev v šoli ipd. Tega dejstva ne bomo spremenili, lahko pa spremenimo naš odnos do tega.

V poučevanju odraslih sem se prvič bolj osebno seznanila s tujci in njihovimi življenjskimi zgodbami. Veliko njih je prišlo nemotiviranih za učenje, in to je bilo prvo, česar sem se morala naučiti. Spet sem začela raziskovati človekovo osebnost in pri tem mi je logopedagogika znova pomagala. Ker to ni bilo dovolj, sem se vpisala na izobraževanje iz transakcijske analize, kjer sem začela razumevati tudi stanja ega ter življenjske zgodbe, ki si jih napišemo v življenju. Nove kulture, nove osebnosti, nova prepričanja, nove navade. Bolj ko jih spoznavam, bolj razumem tudi sebe. Poučujem slovenski jezik in se zavedam, da je slovenščina za tujce zelo težka.

Spomnim se prve skupine, ki sem jo učila. Kot bi v trenutku pozabila na vse, kar sem vedela že od prej. Znova sem iskala rešitve v sebi. Ko sem gledala njihove oči – radovedne, vesele, jezne – sem si predstavljala, da sem položaj obrnila: oni so postali moji učitelji in jaz njihova učenka. Doma sem velikokrat razmišljala o metodiki poučevanja, pripravljala dodatno gradivo zanje in predvsem govorila s kolegicami slovenistkami o tem, kako najpreprosteje razložiti snov. Po štirimesečnem tečaju vsi niso znali slovensko tako, kot sem si predstavljala, da naj bi znali. In to me je na začetku malo zmotilo, saj ne maram polovičarskega dela, za katero sem označila svoje delo.

Nato sem prebirala ankete o zadovoljstvu in delala analizo svojega dela. Kaj je pisalo? Večinoma lepi pridevniki, ki si jih želi slišati vsak predavatelj. Neizmerno sem bila hvaležna za to. Razjokala pa sem se ob zapisu nekoga, ki je napisal, da je bilo izredno težko, včasih povsem nerazumljivo, da je bilo veliko domačih nalog, ampak da je bila moja motivacija za njihovo učenje tista, ki ga je gnala, da se je učil in da se ni več učil zase, ampak zame … Zelo težko sem to razumela in enako, kot sem videla jaz njihove uspehe/neuspehe pri učenju, enako so vse to občutili tudi oni.

Pri naslednjih skupinah sem si dovolila vse bolje spoznati in graditi na zaupanju, iskrenem odnosu in občutku, da so pri meni na varnem. Koliko življenjskih zgodb sem slišala in jih poslušam, kako težko so živeli v svoji državi. To, da smo učitelji tujcev njihovi kdaj pa kdaj edini prijatelji, sem se zavedela takrat, ko je stopila k meni udeleženka in mi rekla: »Hvala, prijateljica.«

Veliko svojega časa namenjam temu, da postajam sama kot učiteljica boljša. V učilnico vedno pridem z dobro voljo. Puščam stvari, ki niso za tja, zunaj, pred vrati svoje pisarne ali v njej. In jih rešujem potem. Mislim na to, da imam v učilnici povprečno petnajst novih učiteljev in oni eno učenko, ki jo morajo še marsičesa naučiti. In ko uporabljam nove metode, med covidom-19 je bilo to poučevanje na daljavo, sem vedno v skrbeh, kako jih bodo sprejeli. In tokrat se je izšlo. Morda se kdaj v prihodnosti ne bo. Ne vem. Zagotovo pa vem to, da bom iskala rešitve.

Tudi zdaj me skrbi za moje udeležence, ki jih pripravljam na maturo, pa čeprav vem, da so na pisanje kar najbolj pripravljeni. A pomirjena bom, ko bodo prišli rezultati. In njihov uspeh bo zame največje darilo, njihov morebitni neuspeh pa najprej poglobljena analiza mojega dela, saj je to moja odgovornost. Ni mi vseeno. Do odgovorov na nekatere položaje, dogodke v življenju, nas pripelje življenje samo. Venomer si moramo prizadevati za lastno odgovornost in razviti notranjega opazovalca. Od nas pa to zahteva, da postanemo ljudje dejanj, in ne le ljudje, ki se na nekatere dražljaje samo odzivamo. Tudi udeleženci v izobraževanju odraslih so nam zaupani v pedagoško-andragoškem delu in naša odgovornost je, da jih v tem procesu ne poškodujemo, ampak smo zgled odgovorne odrasle osebe. Če tega ne zmoremo, potem je naša odgovornost, da presežemo sebe in popravimo, kar se da popraviti.

Kot učiteljica sem se velikokrat znašla v strahu pred nevednostjo. To je spet strah, ki smo se ga naučili od drugih, in to lahko močno vpliva na položaj avtoritete v razredu. Nevednosti se bojimo, bojimo se tega, da bo nevednost odkrita in da bomo s tem izgubili ugled oziroma avtoriteto. Učitelj, ki je popolnoma v ravnotežju, zna sprejeti modro odločitev, čeprav to pomeni, da v besednem dvoboju ne zmaga. Da sem ujela pedagoško sokratsko držo, je bilo treba iti čez padce. Zdaj lahko rečem, da sem odprta, vedoželjna, prožna in prilagodljiva, zaupam v razum, pripravljena sem znova premisliti, sem poštena v evalvaciji in pri soočanju z osebnimi zmotami, v presojanju sem preudarna, predvsem pa natančna. Pomembno se mi zdi, kaj je oseba mislila z neko izjavo, skušam videti kakovost v mnenju drugega, vztrajam pri rešitvi problema. Znam sprejeti modro odločitev, čeprav to kdaj pomeni tudi izgubiti. In sokratsko držo učitelja odlikujeta priznanje nevednosti ter pogum za skupno raziskovanje.

Pri svojem delu uporabljam logoterapevtski pogovor, večkrat tudi Sokratov dialog. S svojim učenjem in razumevanjem sebe sem začutila svoje poslanstvo učiteljice. Naloge, ki so mi bile zaupane in s katerimi sem se srečevala ob različnih priložnostih, so švigale mimo mene in jih nisem prepoznala. Ko sem bila na tem, ali preneham poučevati ali pa naj vztrajam, sem se odločila, da bom vztrajala. To je moj poklic in v njem se najbolj izraža moj jaz. Pot do tega, da lahko danes vstopim povsem neobremenjena v razred/predavalnico, pa ne zato, da bi razstavljala svoj ego pred tablo, je bila težka. Jaz sem se morala spremeniti, izzvana sem bila, da sem presegla samo sebe, in ko sem se naučila tega, sem to lahko pokazala tudi otrokom, dijakom, udeležencem izobraževanja odraslih. Pozabila sem, kolikokrat mi je bilo težko na njihovem mestu, in tega so me spomnili. Spoznanje ob tem je bil hkrati tudi cilj. Tako kot sem se jaz počutila na njihovem mestu, se ti nikoli ne smejo pred menoj. To je moja naloga, da jim pomagam odkrivati smisel njihovega življenja, trenutka, v katerem so, prepoznati in razumeti njihove oblike trpljenja in pomanjkanja ter jim pomagati, da gredo čim prej iz brezsmiselnega položaja – jaz moram ravnati odgovorno in svobodno. Verjamem v svoj pedagoški eros in želim si, da bi vanj verjeli in mu sledili vsi, ki so bili za ta poklic poklicani.