Vsi se učimo …

Spomnim se skupine odraslih, ki so jih pred leti napotili k nam z Zavoda za zaposlovanje. Čisto motivirana vstopim v razred in vidim kup žalostnih obrazov ter čutim nejevoljo v zraku. Pri predstavitvi povedo, da niso »prostovoljno« tukaj in naj ne mislim, da bodo sodelovali, niti pod razno pa naj ne mislim, da bo kdo delal kakšno domačo nalogo ali reševal test. In še, da je ta nemščina tako ali tako najbolj »brezvezna« stvar na svetu in da gršega jezika res ni.

Priznam, zmanjkalo mi je motivacije. Tudi sama sem komaj čakala na konec pouka. Po pouku sem poklepetala s prijateljico, predavateljico. Potožila sem ji, da pouk ni potekal tako, kot sem sicer vajena, in da se mi zdi, da moram nekaj pošteno spremeniti. Potolažila me je, da bo vse dobro, naj se samo prepustim svojim občutkom in izkušnjam.

Razmišljala sem. Vedela sem, da moram pridobiti pozornost teh odraslih, jih motivirati in upoštevati njihova pričakovanja, a kaj ko so bila na prvem srečanju samo negativna. Kako jih sploh pripraviti do tega, da bodo v tečaju našli kaj koristnega, ko pa menijo, da je nemščina povsem neuporabna stvar, ki je ne bodo nikoli potrebovali. Pa še občutek, da je učenje zanje »kazen«, mi je obtičal v želodcu.

Naslednja ura. Pripravljena kot vedno, z učbenikom v roki začnem pouk. Razlaga, vaje … Naenkrat pa slišim hrup. Neki gospod je kar vrgel učbenik na tla, z besedami, da on tega zagotovo ne bo delal. Poskušam ostati prijazna, toda v meni vre. Odločim se: na naslednjih urah ne bomo delali z učbenikom. Pa sem obrnila drugače. Pripovedovala sem jim avtentične zgodbe o Avstriji in Avstrijcih, kaj imamo skupnega, v čem smo si povsem različni. Kako naročamo, ko gremo v gostilno, na kaj moramo paziti. Vse zavito v neko šalo.

Skupaj smo ugotovili, da pa vseeno moramo znati jezik in celo slovnico, zato da v tujini ne bomo ne lačni ne žejni. Kar naenkrat so nam ure minevale hitro. Ni bila več taka težava rešiti vaje, tudi domače naloge so začeli delati. Udeleženci so odhajali domov z nasmehom. Kamen se mi je odvalil od srca, kajti bala sem se, da ne bomo dosegli niti najnižjih standardov. Pa smo jih. Vsi skupaj smo dosegli postavljene cilje. S pogovorom, z nasmehom, pa četudi nismo predelali vse »brezzvezne« slovnice. Udeleženci sami so prihajali na koncu predavanj k meni in se pozanimali o kaki stvari, vprašali po dodatnih vajah, besedilih, prosili za pomoč, kako bi lahko našli zaposlitev v tujini …

Na zadnji uri tečaja so bili vsi ponosni, da jim je uspelo. Jaz pa še najbolj. Naredili smo evalvacijski pogovor, se spomnili naših prvih srečanj in skupaj ugotovili, kako se je motivacija večala s prilagoditvami učenja njihovim potrebam in njihovemu posebnemu položaju. In kako zelo je na njihovo zadovoljstvo vplivala tudi moja vztrajnost pri tem, da se kljub drugačnim potem moramo prebiti do postavljenih učnih ciljev, čeprav nam je včasih težko. Zelo dobro so ocenili tudi dinamiko v skupini, saj so si na tečaju delili zgodbe iz svojega življenja in ob tem spoznavali, da so vsi v podobnem položaju, se opogumljali in si izmenjavali izkušnje. Sprevideli so, da jim učenje in novo znanje prinašata prednosti pri iskanju službe, in tako spremenili svoj pogled na vseživljenjsko učenje. Tečaj in moje delo so ocenili zelo pozitivno in moj trud je bil s tem najlepše poplačan.

Gospod, ki je takrat na začetku tečaja iz obupa vrgel knjigo na tla, pa je prišel k meni in mi segel v roko z besedami zahvale, ki so mi privabile solze v oči. Tudi jaz sem se naučila marsikaj od njih. Nisem le predavateljica. Sem motivatorka, poslušalka, včasih celo socialna delavka. In delam to, kar me veseli, čeprav so izzivi veliki …