Nemalokrat sem se pri opravljanju svojega dela vprašala, ali bi lahko kaj naredila boljše, bi se lahko bolje odzvala, bolj pomagala. Na srečanjih udeležence sproti sprašujem po njihovem mnenju, predlogih in na podlagi odgovorov prilagodim vsebine naslednjih srečanj.
Pravzaprav sem lahko dolgo trdila, da se mi še ni zgodilo, da bi kdo zares negativno kritiziral moje delo. Nedolgo tega pa se mi je zgodilo prav to. V sicer visoko motivirani skupini udeležencev, kjer smo dobro napredovali in se veliko naučili, je bil tudi udeleženec, ki je prihajal na tečaj po službi, pogosto je utrujeno gledal skozi okno in misli so mu očitno uhajale drugam. Večkrat sem ga na različne načine poskusila motivirati za sodelovanje, ne vedno uspešno. Na enem od zadnjih srečanj, ko smo naučeno snov še nadgrajevali, je (sicer prijazno) povedal, da mu nič ni jasno, da je pretežko in ne razume, kaj jih hočem naučiti.
Priznam, da me je njegov odziv presenetil. K sreči so se drugi udeleženci takoj odzvali in povedali, da smo dobro delali, se veliko naučili, vendar ni vse tako lahko, da bi si stvari zapomnili samo z naših srečanj – potrebno je veliko dela doma in vztrajnost. Ampak kjer je volja, tam je moč – takoj sem razmišljala, kako lahko to popravim, kaj smo premalo vadili itn. Na naslednje srečanje sem prinesla dodatne vaje, veliko je bilo povezanih z vsakdanjim življenjem. Pomagalo je, udeleženec je bil zadovoljen, da zna teorijo pravzaprav dobro uporabiti v praksi, čeprav je dvomil o tem.
Vseeno na ta dogodek še nisem pozabila in me bo v prihodnje motiviral, da bom še boljša, da bom našla nove načine za motiviranje in delo udeležencev, predvsem pa, da se bom vedno dobro prepričala, ali je neko znanje pridobljeno, preden bomo pridobivanje neke snovi nadaljevali in ga nadgrajevali. Vsi se vse življenjeučimo.
