Predavatelji o kakovosti svojega dela - Al' prav se reče Begne al Begunje?

Vsakemu posamezniku je kakovost njegovega dela pomembna, profesorju, ki podaja znanje, ki bo nekoč krojilo novo stvarnost, pa še toliko bolj. Kot učiteljica, ki je poučevala mlade in nekoliko starejše, sem tako sebe kot njih ves čas spraševala, ne le kakšna se jim zdi snov, temveč tudi, ali je bila ustrezno in razumljivo podana in ali je končni izid znanje, tako kot sem ga opredelila v učnih ciljih.

Kot učiteljica slovenščine za tujce sem se vsakič znova srečevala z novimi izzivi, ki jih je težko predvideti vnaprej. Velika težava so narečja oziroma narečni izrazi, četudi je gorenjski narečni jezik podoben knjižnemu. Na enem od predavanj smo se s tečajniki (vozniki avtobusov) pogovarjali, kako komunicirajo s potniki, ki vstopijo na avtobus – kako jih pozdravijo, kako prodajo vstopnico ... Igrali smo tudi igro vlog, v kateri sta se dva tečajnika izmenjavala v vlogah. Prav pri tej uri se je pojavila težava pri narečnih poimenovanjih krajev, kamor vozi avtobus (npr. Begunje na Gorenjskem – Begne, Radovljica – Radolca, Bohinj – Bohn ...). Ravno novopečeni vozniki avtobusov, ki so bili v Sloveniji šele kak mesec, so imeli s tem največ težav. Ker niso razumeli želja potnikov, so se prestrašili, zato tudi nadaljnja komunikacija ni bila uspešna.

Prav zato, da bi se izognili tovrstnim težavam, sem pri vsaki od ur izraze, ki smo jih obravnavali (četudi je bilo to poimenovanje krajev), primerjala z narečnimi. Možne težave sem predvidela že pri pripravi šolske ure, obenem pa sem vedno tudi tečajnike spodbujala k razmišljanju o jeziku in izrazih, ki so jih uporabili ali slišali. Zdi se mi, da sem jim tako približala tudi slovenski jezik in olajšala komunikacijo v lokalnem okolju.