Glej jih, glej ...

Prva ura slovenščine v programu Osnovna šola za odrasle v novem šolskem letu. Stopim v učilnico. Pred menoj v klopeh sedijo predvsem občutljivi najstniki, ki ne marajo šole in svojo ranljivost skrivajo z upornostjo in nasprotovanjem, kaj jim bo ta šola koristila v življenju. Na katedru čakajo mape z logotipom izobraževalne organizacije. Na mapi sta berljivo izpisana udeleženčevo ime in priimek. V njej je nekaj listov za zapiske in kemično pisalo. Vse lično, da udeleženci začutijo, da so dobrodošli.

Toda zdaj že vem. Učni listi bodo kmalu neurejeni v mapi ali pod klopjo, ostali bodo na klopi ali okenskih policah, razmetani v omari, celo v košu se bo znašel kateri. Ko bomo hoteli učno snov ponoviti ali poiskati v zapiskih kakšen podatek, ne bodo imeli ničesar. Na koncu leta bodo vse pustili v šoli in romalo bo v star papir. In spet bomo na začetku, kot da leto prej niso hodili na izobraževanje.

Kaj naj naredim? To leto se odločim, da bom doma poiskala kakšne zvezke in jih ponudila udeležencem. Na srečo izvem, da imajo nekaj več zvezkov formata A4 v Društvu prijateljev mladine. Podarijo nam jih. To je prvi korak.

Na andragoškem zboru ob koncu šolskega leta povem o svoji dobri izkušnji pisanja v zvezek. Predlagam, da bi naslednje leto dobil vsak udeleženec poleg mape tudi zvezek za slovenščino. Sprejeto.

Po novem imamo pri slovenščini zvezke. Odlično, ampak kaj, ko uvidim, da se v zvezku ne znajdejo in jim zapisi nič ne koristijo. Če jim ne bi pomagala z natančnimi navodili, kje naj iščejo, ne bi bilo nobene koristi. Njihove zapise imam v malem prstu. Poiščite tu in tu, jih usmerjam. Najdejo. Krasno, ampak to nima smisla. Oni se morajo sami znajti v svojem zvezku. Znati poiskati informacijo.

Eureka!

V drugem polletju začnemo ustvarjati številčno kazalo. Na prvo stran zvezka napišemo števko po vrstnem redu in ob njej naslov teme. Nato v zvezek ob zunanji rob spet čez tri vrste zapišemo enako števko, kot je v kazalu, naslov teme z rdečo barvo in datum v rob. Tako! Zvezki dobivajo pomen in vrednost, ker se v njih znajdejo, ker vedo, kje kaj piše in kdaj smo snov obravnavali. Zapise iz zvezka se učijo uporabljati pri utrjevanju znanja in reševanju učnih listov. To je drugi korak.

S temi našimi zvezki naredijo udeleženci še veliko več koristnih korakov na poti do uporabnega znanja. V enem zvezku imajo zapiske za dva razreda, na primer za šesti in sedmi ter osmi in deveti razred. Števke v kazalu štejejo, kolikokrat je bil udeleženec pri uri slovenščine in pri katerih temah. Naslove za umetnostna besedila pišejo z drugačno barvo kot neumetnostna. Tako se učijo ločevati vrste besedil. V zvezku nastajajo uporabni zapisi. Pomembne podatke označijo z rdečo barvo ali kakšno drugo. Imamo skupno peresnico raznobarvnih pisal, ki si jih vzamejo in na koncu ure skrbno vrnejo – za naslednjič. Nekateri začnejo čez čas nositi svojo peresnico z raznobarvnimi pisali. Poseben napredek. V zvezek nalepijo razne preglednice, da so vedno pri roki. Mi jih imenujemo zlati listi. Zlate liste lahko uporabljajo pri preverjanju znanja. Tudi pri ocenjevanju znanja si lahko pomagajo z njimi, vendar do določene meje. Morajo jih znati pravilno brati. Zapisi postajajo vedno preglednejši: podčrtani, napisani z drugačno barvo, odebeljeni, s klicajem ob robu … Veliko nebesednih znakov. To je prednost, ker ne berejo radi. Razvijajo funkcionalno pismenost. V prvem polletju usmerjam z navodili: zapišite z rdečim, podčrtajte, občrtajte, napišite, da je jezikovno pravilo … Nekaj časa še v drugem polletju, nato samo opozarjam, da je podatek bistven. Udeleženci oblikujejo zapise po svoje. Zvezek jim postaja domač. V njem se dobro znajdejo in znajo poiskati podatke.

Naslednje šolsko leto znajo že sami ločevati bistveno od nebistvenega. Naučijo se delati miselne vzorce. Zvezek postane vir informacij, kot na primer stric Google. Razvijajo samostojnost pri iskanju podatkov. Pri kolegialni hospitaciji je sodelavkam všeč ta način, zato ga vpeljejo tudi same.

Tako napredujemo s funkcionalno pismenostjo, samostojnostjo, z ustvarjalnostjo in načinom učenja. Veseli smo tega. Ni pomembno imeti polno glavo podatkov. Pomembno je podatke poiskati, tako napredovati in postajati samozavestnejši. To nam uspeva in ponosni smo na naš napredek.

Ste že slišali za ZIK-ovo mobičakalnico v oddelkih Osnovne šole za odrasle? Ne? To je nova uspešna zgodba, ki ni zrasla samo na mojem zelniku, ampak na skupnem. O njej pa kdaj drugič.