V ZIK-ovo učilnico sem prvič stopila pred približno dvema letoma kot učiteljica slovenščine v petem razredu programa Osnovna šole za odrasle. Po učiteljsko sem se dodobra pripravila – napisala letni učni načrt, si prebrala pravila šolskega reda, navodila za učitelje, podrobno pregledala nemalo učbenikov za peti razred, na internetu prebrskala med različnimi zamislimi za izvedbo zabavne, a hkrati poučne ure in navsezadnje, napisala svojo pripravo na učno uro. Ta je upoštevala vsa didaktična priporočila o pouku, kjer učenci ne le sprejemajo deklarativno znanje, temveč tudi aktivno sodelujejo. Za svojo prvo šolsko uro sem se, poleg uvodnega motiviranja, spoznavanja in vzpostavitve razredne dinamike ter dobrega ozračja, odločila, da bom svojim udeležencem predstavila, kako nastajajo besede in koliko ter kakšne vse pomene lahko imajo – tako, samo za uvod. Pripravila sem zanimivo predstavitev in interaktivne delovne liste, za konec pa še križanko. Pred prvo uro sem se na hitro oglasila še v pisarni vodje osnovne šole za odrasle, ki me je z nasmehom pospremila do učilnice, kjer so me čakali moji udeleženci. Vstopila sem v razred in doživela hladno prho. V klopeh, zloženih v krog, je sedelo približno deset odraslih fantov, že moških in eno zelo mlado, prestrašeno dekle. Nikoli ne bom pozabila, ko sem si rekla: »No, vsaj nekdo je videti bolj prestrašen od mene … upam.« Vodja osnovne šole me je predstavila z neverjetno lahkoto in iskrivostjo, nam zaželela dobro in zanimivo uro in zaprla vrata za seboj.
Tako sem stala pred tablo, jih pogledala z bebavim nasmeškom in rekla: »Jaz sem vaša nova učiteljica slovenščine, Gea!« Nato so se vsi začeli krohotati. Oglasil se je moški približno mojih let in rekel: »Nova si, nova, saj se ti to tudi vidi.« »Kaj to pomeni?« sem vprašala in zopet je nastala smrtna tišina. Izzvala sem jih, naj se mi še sami predstavijo, povejo, kdo so, od kod prihajajo, kaj počnejo v prostem času. Nezanimanje, ki so ga oddajali, bi lahko prijela z rokami ter si z njim zavila vrat. Dobila sem skope odgovore, ki so se čez čas začeli ponavljati kot pri igrici telefonček. Razdelila sem delovne liste, prižgala predstavitev na računalniku ter začela razlagati besede in njihove pomene. Po petnajstminutni razlagi sem vprašala, ali ima kdo vprašanje. Spregovoril je moški, starejši od mene približno deset ali petnajst let, in rekel: »Učiteljica, pa kaj se bomo mi to tukaj učili? Slovenščino? Zakaj pa se ti najprej ne naučiš govoriti romsko?« Zopet glasen krohot, a tokrat tudi moj. In tako je sprostil ozračje ter prebil led udeleženec, ki sem ga mesece pozneje naučila abecedo, ki je napisal svoj prvi opis živali, se naučil pravilno napisati božično voščilnico ter spoznal samostalnik in srednji spol, ki še danes buri duhove belokranjskih Romov – »Učiteljica, ne vi meni … Ali si moški ali pa ženska, jaz ne poznam nobenega, ki bi bil nekaj srednjega.«
V svoji prvi učni uri sem želela učiti o besedah, se nazadnje naučila veliko besed v romščini in spoznala svojo najljubšo slovensko – potrpežljivost.
