Postala sem predavateljica leta

Na UPI Žalec vsako leto izberejo predavatelja ali predavateljico leta. To postaneš s tajnim glasovanjem vseh udeležencev izobraževanja. Ko se poveselimo ob koncu leta, na prijetnem druženju razglasijo tudi ta laskavi naziv. To leto je pripadel meni. Postala sem predavateljica leta na UPI Žalec.

Se prijazno nasmehneš, sprejmeš simbolično darilo in seveda se počutiš dobro. Ker sem pač človek, ki poskuša dati dogodkom vsebino, in predvsem, ker rada delam analize vsega, kar se mi dogaja, se vprašam: s čim sem si to zaslužila? Zavrtiš čas, prelistaš dogodke …

Poučevati odrasle udeležence izobraževanja je drugače kot poučevati dijake. Res se ni treba ukvarjati z disciplino in vzgojo, je pa treba imeti veliko empatije, potrpljenja in primeren odnos, da si še vedno avtoriteta, se pa udeleženci pri tem počutijo enakovredno, so spoštovani in motivirani za delo. To je še posebno težko ob nenavadnih dogodkih.

Spomnim se gospe, obiskovala je program Ekonomski tehnik in bila je kar nekaj let starejša od mene. Udeležila se je prvega od štirih izpitov iz slovenščine, ki jih je morala opraviti pri meni, in ko sem ji postavila prvo vprašanje, je začela suvereno listati po zapiskih. »Kaj pa iščete, gospa?« sem jo vprašala. Slutila sem sicer, kaj počne, ampak se mi je zdelo neverjetno. »Malo si bom še prebrala, preden vam odgovorim, profesorica,« je rekla. Ko sem ji rekla, da je na izpitu, je zmedeno zaprla zapiske in nekaj zamrmrala z izrazom, kot da meni nekaj ni jasno: »Aja, ne smem?« Nasmehnila sem se, odkimala in začel se je izpit, ki ga je gospa uspešno opravila tudi brez odprtih zapiskov.

Spominjam se udeleženca, ki se je šele pred nekaj leti preselil iz Bosne. Še preden so se začela predavanja, je povsem prestrašen razlagal, kako ga je najbolj strah slovenščine in da bi mogoče kar odnehal, ker teh izpitov tako ne bo opravil. Zamahnila sem z roko in rekla: »Vi samo obiskujte predavanja in se učite, pa bo šlo.« In ni samo šlo, na koncu je dobil v tretjem letniku pet in mu ni bilo treba opravljati zaključnega izpita. S pridnim delom je nadomestil primanjkljaje v jeziku. Ko je odhajal, je rekel: »Pa je Bosanec Slovencem pokazal, kako se uči slovenščine!«

Spoznala sem tudi rekorderja, ki je osemkrat prijavil izpit iz prvega letnika. Ko je bil osmič neuspešen in je dosegal le nekaj odstotkov, sem ga vprašala, v čem je smisel njegovega prijavljanja na izpit, in odgovoril mi je: »Ja čakam, da se me boste naveličali, ampak počasi zgubljam upanje!« Odgovorila sem mu: »Star slovenski pregovor pravi, da gre v deveto rado.« Zasmejal se je in rekel: »Profesorica, a ni v pregovoru v tretje?« »Pa ste si sami odgovorili,« sem rekla. »Poskušajte se zdaj še nekoliko pripraviti.« In devetič mu je uspelo.

Spominjam se vsakoletne čajanke, ko UPI Žalec pogosti udeležence ob koncu leta s kuhanim vinom, piškoti in urico prijetnega druženja. Če imaš takrat predavanje, se dogodka udeležiš s slušatelji. Vsi smo dobre volje in takrat se predavanje po navadi prestavi na naslednji termin. Vrnemo se sicer v predavalnico in se pogovarjamo, šalimo … Včasih je treba narediti korak nazaj, da grejo naslednji naprej hitreje.

Takih primerov je še zelo veliko. Vsi so potrebni, da so na koncu zgodbe uspešne, da smo uspešni pri izpitih, da se veselimo rezultatov zaključnih izpitov in mature, da je tudi kakšen zlati maturant … Na koncu štejejo uspešne zgodbe. Da do njih pridemo, je potrebno odrekanje, veliko časa, truda, dobre volje in predvsem veselja do dela, ki ga opravljaš. Dober učitelj išče znanje. Pri takem delu ne iščeš samo znanja, ampak si skoraj vedno na preskušnji tudi kot človek. In na koncu šteje samo to, da si Človek.

Zdaj vem, s čim sem si zaslužila postati predavateljica leta na UPI Žalec, in lahko sem ponosna na to.