Nov začetek. Vsako leto dvakrat ali trikrat začnem z novo skupino tečajnikov, ki jih je življenje pripeljalo v Slovenijo. Nekateri so tu že več let, nekateri so šele prišli. Vsi pa morajo opraviti izpit iz znanja slovenskega jezika. Prihajajo iz vseh republik nekdanje države pa tudi iz Bolgarije, Ukrajine, Rusije, srečevala sem celo kandidatke iz Indije, z Madagaskarja, iz Kitajske in Brazilije.
Malo me je strah, strah je tudi njih. Morda beseda strah ni čisto prava. Vem, da pred vsakim začetkom ne spim dobro, ker razmišljam, kako bom začela tečaj. Ko odrasli ljudje »stopijo v šolo«, ni preprosto. Mame so oddale otroke v šolo in vrtec, možje delajo, treba je pripraviti kosilo, pomagati otrokom, potem pa na tečaj. In tu nastopim jaz, učiteljica. Ni večje groze kot dolgčas, zahtevna snov, dolgočasna slovnica … Najprej se spoznavamo. Pri tem posebej poudarim, naj spoštujejo svoj materni jezik in naj nikar ne dovolijo, da bi ga pozabili njihovi otroci, saj se dogaja, da na obisku pri babicah in dedkih govorijo jezik novega okolja. To ni prav. Potem pa začnemo – z zgodbami. Zgodbe so preproste in lahko razumljive. Uporabljam jih kot metodo učenja posameznih vsebin. V prvi zgodbi oče sprašuje, kaj bi storili z gozdovi, če bi jih podedovali. »Jaz bi vse posekal, prodal, zaslužil, lepo živel …« In tako naredimo izgovarjavo črke »l« na koncu besede. Druga zgodba govori o dveh sestrah, v njej se srečamo z dvojino. Naslednja zgodba govori o bogu, ki je delil leta življenja. Zabavamo se. Človek ni bil zadovoljen s tridesetimi človeškimi leti, hotel je še oslovska, pasja in opičja leta. Pa smo obdelali pridevnike. In tako naprej in naprej. Večkrat jih v pogovoru vprašam, ali so zadovoljni z načinom dela, ali kaj pogrešajo, če bi se hoteli česa še posebej naučiti … Tako zbiram informacije, ki mi pomagajo pri pripravi posamezne učne ure, da jo prilagodim znanju in potrebam udeležencev.
Postajamo prijatelji. Potem udeleženci berejo doma in pripovedujemo v šoli, razpravljamo o različnih življenjskih položajih, rešujemo tudi kakšno stisko, hodimo na kavo … Naše druženje nadaljujemo tudi na družbenem omrežju Facebook.
Pripravljeni smo na izpit. Vesela sem, ko mi sporočijo, da so ga uspešno opravili. Z mnogimi se po končanem delu še srečujemo, spoznam njihove partnerje in otroke in smo iskreno veseli srečanja. Ne zanima nas politika, ne zanimajo nas različne veroizpovedi. Zanimajo nas vse tiste stvari, ki delajo svet lep in prijazen.
Take so moje izkušnje. Skupina mora biti povezana, kandidati se morajo dobro počutiti, spodbujati morajo drug drugega in se spoštovati. Ta povezanost med kandidati in učiteljem je zelo pomembna in iz svoje izkušnje vem, da je tak pristop učinkovit – ne samo glede podajanja znanja, temveč še bolj glede človečnosti in spodbujanja integracije priseljencev v našo družbo. Res pa je, da tak pristop presega »pedagoško-andragoške okvire« in marsikdaj mi vzame delčke prostega časa. Za zadnje mi ni bilo nikoli žal …
