Učenje jezika z zgodbami (ali Stanka se uči albansko)

Skupina Slovenščina za albansko govoreče (Neformalni izobraževalni program za odrasle) na Zasavski ljudski univerzi je utečena, udeleženke vedo, kdaj se pogovarjamo o novi temi, kdaj je treba priročnike odpreti za slovnične vaje, in zelo lepo napredujejo. Pomagajo druga drugi, mojo razlago velikokrat katera dopolni še v albanščini. Jezikovnim zadregam in napakam se smejemo skupaj, to se mi zdi ena najpomembnejših stvari pri učenju jezika.

Kako smo prišle do tega? Na eni strani priseljenke s Kosova z različnim znanjem slovenščine, vedno z zelo šibkim osnovnim besediščem, nekatere so tukaj že nekaj let, druge so komaj prišle in si šele ustvarjajo družino, nekatere strogo vpete samo v družinsko okolje z zelo tradicionalnimi vzorci razmišljanja, mlajše še iščejo svojo vlogo v novi državi in bi se rade zaposlile; na drugi strani pa jaz, ki želim vedno čim več povedati, vse podkrepiti z različnimi zgledi in frazemi in hočem kar naprej širiti besedišče, vendar ne znam albansko. In ob vseh pozitivnih odzivih hočem najprej lastno potrditev, da delam dobro, pa tudi potem iščem, kako bi lahko naredila še bolje. Včasih si pomagam z znanjem približno tridesetih besed v albanščini, ki jih uvrstim, kamor le lahko.

Spoznanje, da je treba na novo postaviti pričakovanja o njihovem napredku, malo spoznati njihovo družinsko dinamiko in življenjska pričakovanja, uzavestiti, kako različne so udeleženke, da prihajajo iz jezikovno in kulturno raznolikih delov Kosova in tudi Makedonije, lahko zelo pripomore h kakovosti učenja. Predvsem pa iskanje novih strategij, kako se prilagoditi njihovim potrebam in interesom; ura, pri kateri sem rekla, da sem prišla kot turistka v njihovo rojstno mesto in naj mi ga razkažejo, je bila na primer ena najučinkovitejših. Pa seveda, da ni nič takega, če občasno pripeljejo s sabo na tečaj novo udeleženko, ki je ravno prišla v Slovenijo in zna reči samo dober dan.

Pri uri preverjam poznavanje besed iz prejšnje lekcije. Moje navodilo je, da izmed vseh besed izberejo pet besed in jih uporabijo v stavkih. Ne razumejo. Pokažem pet prstov in rečem pet fjalë, pet fjáli. Fjalí me popravi Donjeta. Pet fjali z naglasom na zadnjem zlogu ponovim za njo. Kar dobro govoriš albansko, me pohvali Erhana. Izraz na mojem obrazu povzroči smeh v učilnici. Beremo krajše besedilo in pridemo do neznane besede. Oseba v besedilu za zajtrk jé kosmiče. Kako naj pa to razložim? Zadrego reši Donjeta in pokaže na Blerto, ki govori angleško. Corn flakes ali flakes, ji rečem, tega se najprej domislim. Hiter posvet v albanščini. Potem se obrne k meni Mere in reče, moj sin jé čokoladne in pove še albansko besedo zanje. Pa je težava rešena, no, vsaj do trenutka, ko se pojavi beseda nasploh.

Nekaj jih je že prej obiskovalo Ure slovenske kulture po dve uri na teden. Rajši ne pomislim, koliko zanje novih besed in besednih zvez sem kakšno uro naenkrat napisala na tablo. Koliko časa je trajalo, da sem uzavestila: ponovi, utrjuj, manj je več, išči teme, ki so zanimive zanje, one pa so to vseskozi potrpežljivo sprejemale. Pisci učbenikov za začetno učenje slovenščine imajo največkrat v mislih pred sabo naslovnika, v kar nekaj primerih študentko ali študenta, ki dobro pozna slovnično strukturo maternega jezika, skupina pa je izobrazbeno in starostno zelo raznolika. Vprašanje, kako torej krmariti med slovničnimi nalogami, ki že od začetka zahtevajo znanje dvojine, poudarjajo rabo zanikanega rodilnika, predlogov, srednjega spola — skratka pravil, ki tudi Slovencem povzročajo težave, je postalo stalnica. Tikanje je pri albansko govorečih spet posebna zgodba, v nekem trenutku sem se odločila in jih nehala popravljati. Kakšen je izid? Vikanje kot kakšno čudo počasi prihaja v govor nekaterih udeleženk. Potem vpliv jezika okolja, »zasavski« govor proti knjižnemu, zna biti trd oreh za vsakega novega govorca. Obstaja kar nekaj virov, kako se lotiti poučevanja slovenščine kot tujega jezika, ki so mi v pomoč; želela bi si jih več za posebne skupine, kot je ta.

Med odmorom nas pride pozdravit direktorica. To je bila drejtor Polona Trebušak, se malo pohvalim z novo besedo. Ne, je ženska, se reče drejtoresha, me popravijo. Všeč jim je, kadar malo zamenjamo vloge. Hvala, še ena beseda za moj minislovar. Je težka albanščina, kaj? Kot že velikokrat pritrdilno odgovorim na to vprašanje in dobim že znani odgovor: slovenščina tudi. Ampak vam gre dobro, rečem. Kaj pa meni? Tudi, čeprav sem še vedno kdaj negotova in si postavljam vprašanja, ali naj malo zanemarim pisno izražanje pri nekaterih in se rajši veselim govornega napredka, ali naredim dovolj za zahtevnejše udeleženke, kaj naj naredim, ko katera ne zmore več slediti snovi. In zdaj bomo vadile dialoge, nadaljujem, to besedo imamo na srečo skupno zaradi starih Grkov. Včasih prideta prav tudi bosanščina in srbščina pa moje roke ali preprosto brez vsake zadrege kakšno stvar narišem na tablo. Pa angleščina, nekaj mlajših udeleženk je končalo gimnazijo in potem zaradi poroke sledilo možu v Slovenijo. Človek se pač uči vse življenje.

Ob koncu ure mi dekle, ki čaka na vizum in je kar prišla skupaj s sorodnico na tečaj, na tablo napiše albansko besedo za grozdje rrush [ruš], ki so mi jo mimogrede povedale, in reče, mi imamo dva rr (ojačan r) v besedi in takole se napiše, da boš vedela, in že imam nasmeh do ušes: torej je razumela, o čem smo se pogovarjale. Udeleženke počasi odhajajo iz učilnice, vedno so zelo urejene, tečaj je zanje tudi druženje in širjenje družbene mreže, žal večinoma le med albansko govorečimi.

Albanske ženske so zelo posebne, dolgo se navajajo na delovanje zunaj doma; učenje slovenščine bo učinkovito samo, če jo bodo uporabljale in se vključevale v okolje. Ustavitev izobraževanja zaradi koronavirusa jim ni v prid, prav tako ne njihovim osnovnošolskim in vrtčevskim otrokom, saj je izkušenjsko učenje temelj za vključevanje v slovensko okolje.