Vsi potrebujemo ljubezen

Delo z ljudmi ima včasih res svoje negativne plati, a vendar vse nas, ki smo postavljeni v to vlogo, predvsem plemeniti, kajti vloga učitelja, tutorja ali mentorja nam daje izkušnje, iz katerih se velikokrat naučimo česa novega. Poleg tega spoznavamo nove ljudi, nove zgodbe in nove kulture. V največje zadoščenje pa nam je, da smo nekdo, na kogar se lahko naši učenci zanesejo.

Z vami bom delila izkušnjo, pridobljeno z mlajšimi odraslimi, ki so prišli k nam brez spremstva in so bili uvrščeni v program opismenjevanja. Ko sem prvič stopila prednje, se mi niti sanjalo ni, kaj lahko pričakujem v razredu. Na koncu naše skupne poti sem izvedela, da so imeli tistega dne polno vprašanj tudi oni. Zanimivo se mi je zdelo, ko so mi povedali, da jih je prve dni zelo zanimalo, ali se jih bojim in ali sem kdaj pomislila, da bi lahko bil kdo od njih terorist. Mislim, da mi niso verjeli, ko sem jim rekla, da na to še pomislila nisem. A res nisem, niti za trenutek. Bolj sem se spraševala, ali jim je sploh do izobraževanja, ali jim je sploh do tega, da ostanejo med nami, ali so vajeni učenja, ali so pismeni, ali bodo sploh hodili k pouku … Skratka, pomislekov ni bilo konca. Sporazumevanje je bilo oteženo, saj nismo govorili skupnega jezika, a smo prebili led. Sprva se jim je zdelo vstajanje in prihajanje v šolo mučno, potem pa ni bilo več težav. Učenje smo znali spremeniti v pustolovščino: veliko je bilo iger, pantomime, igranja vlog, izkušenjskega učenja na terenu, predvsem pa jim je veliko pomenilo, da so se lahko tudi sami izrazili: predstavili so tradicionalno kuhinjo, svoja praznovanja, glasbo, vero, organizirali so celo osnovni tečaj darija, na njem so preskusili, kako hitro se lahko jaz učim njihovega jezika ... Dnevi so minevali in vezi med nami so postajale vse močnejše.

Nekega dne pa smo dobili v razred novega fanta, ki se še ni srečal s slovenščino. Seveda sem morala njemu nameniti več pozornosti, drugi fantje pa so se pri tem počutili zapostavljene. Čeprav so govorili dari, sem po njihovih glasovih spoznala, da nekaj ni v redu. Čez nekaj trenutkov so protestno vstali in se vsi skupaj napotili k vratom. Takoj sem razumela, kaj je narobe, a nisem nič rekla. Pustila sem jih oditi. Čez približno pol ure so se vrnili, se mi opravičili za svoje dejanje in me prosili, ali bi lahko govorili z mano o bolj osebnih stvareh. Seveda sem privolila, čeprav so nam na usposabljanju rekli, naj se v te teme ne spuščamo.

Najprej so mi pojasnili, kaj jih je prizadelo, potem pa so mi eden za drugim zaupali svoje življenjske zgodbe. Bile so žalostne in postalo je razumljivo, zakaj izgubljajo vero v življenje. Izkazalo se je, da potrebujejo nekoga, s komer lahko govorijo o tem, nekoga, ki mu lahko povejo, da jim bo potem lažje … In očitno sem ta nekdo zanje postala jaz. Za nekatere sem še vedno: pokličejo me, ko kupijo nov avto, ko jih zapusti dekle, skratka vedno, ko se jim zgodi kaj posebnega. Ta izkušnja je bila ena pomembnejših, kar sem jih doživela kot učiteljica, saj sem spoznala, da lahko človek napreduje le, če mu kot učitelj omogočiš, da se njegova osebnost razvija celostno.