Z dobrimi odnosi do produktivnega učenja

Poučevanje v programu Osnovne šole za odrasle mi pomeni veliko veselje in izziv. Izkušnjo učenja in podajanja znanja čutim kot živ in vsakič znova nov ter nepredvidljiv mehanizem, ki zahteva od mene nenehno budnost, navzočnost, strokovnost ter prožnost delovanja in vsekakor veliko ustvarjalnosti. Velik izziv in navdih mi pomeni vsaka učna ura znova; kako motivirati udeležence, da dejavno in z navdušenjem sodelujejo ter na koncu učne ure tudi kaj koristnega pridobijo zase in za svoje življenje.

Spominjam se vstopa v razred skupine Romov. Že kar nekaj dni pred poukom sem se ukvarjala z mislijo, kako udeležencem predstaviti učno uro na temo Poklic in delo. V mislih so mi odzvanjale besede, ki sem jih pogosto slišala od ljudi ter so preigravale moja prepričanja in vrednostni sistem: »Saj Romi nič ne delajo in tudi nočejo delati …«
Čutila sem izziv, kako z učno uro vstopiti v njihov svet dojemanja poslanstva poklica in dela, njihovih vrednot in načina življenja. Razmišljala sem, kako jih povabiti in pridobiti njihovo pozornost, da bi jim odprla nove poglede in razumevanje odnosa do dela ter opravljanja poklica.

Opremljena z učno vsebino sem mešanih občutkov stopila v razred. Ker sem ravno tisto jutro spekla domač kruh, sem vzela nekaj koščkov s seboj za malico. Ta vonj domačnosti mi je vlival občutek vedrine. In ravno ta vonj je pritegnil tudi udeležence. Eden od udeležencev je pripomnil: »A gremo na malico?« Poleg kave in cigarete, so mi povedali, ni večina navzočih še ničesar pozajtrkovala, in odločila sem se, da razdelim ta dišeči kruh med udeležence. Vsak je dobil le grižljaj, a zadovoljstvo na obrazih je bilo neopisljivo.

Tako sem učno uro začela z okusom domačega kruha. Sedeli so povsem pri miru in nisem vedela, ali pričakujejo, da bom iz torbe potegnila hlebec kruha ali kaj bom povedala. Ena od udeleženk je bila začudena, da sem že zjutraj pekla kruh. Na radovednost udeležencev sem se odzvala tako, da sem z njimi podelila izkušnjo, kako sem preživela jutro in kaj vse sem delala. Navdušeno so poslušali moje pripovedovanje, kako sem pekla kruh, pomivala posodo, pripravila zajtrk, skuhala tudi joto za kosilo … likala, prala perilo …

Udeležence sem povabila, naj tudi sami predstavijo, kaj vse so že delali pred prihodom v šolo. Sami nad sabo so bili presenečeni, da je, čeprav je bil šele dopoldan, vsak od njih že nekaj postoril. Samozavestno in ponosno je vsakdo opisoval svoje delo. Skupaj smo navdušeno ugotovili, da vsak izmed navzočih opravlja veliko del, ki so lahko tudi naš poklic. Ena od udeleženk je v šali pripomnila, da opravlja veliko različnih poklicev, le plačila ne dobi. In hitro jo je njen sosed dopolnil, da ji zaradi tega ni treba kupiti veliko stvari. Začeli so pripovedovati, s katerimi poklici povezujejo svoje delo, in čutilo se je zadovoljstvo … Vsak zase je našel poklic in v razredu je vladalo ozračje, polno upanja in občutka samozavesti.

Ura je tekla hitro in veselje med udeleženci je bilo neizmerno, saj so se zavedeli, da tudi oni nekaj delajo. Dotaknili smo se vrednot in sprva ni nihče umestil dela med vrednote. Pozneje so ozavestili, da se počutijo koristne in pomembne, ko opravljajo različna dela in dan dobi nov smisel. Ko so dojeli pomen dela na nov način, sta se jim povečala motivacija in veselje do dela. Za domačo nalogo so dobili povabilo, naj opazujejo svoje življenje in najdejo čim več del, ki jih opravljajo z veseljem.

To je bila zame ena bolj navdušujočih ur učenja, saj sem podprla udeležence, da so v svojem življenju opustili stara prepričanja o delu ter začeli dojemati delo kot nekaj lepega in koristnega. Potrdilo se mi je prepričanje, da je kakovosten učitelj empatična oseba, ki sprejema drugačnost kot izziv na poti do uspeha; oseba, ki vzpostavi in vzdržuje ritem, dinamiko in potrebe skupine s končnim ciljem, da bi dosegel zadovoljstvo in motivacijo ob doseženih ciljih za nadaljnje izobraževanje.

Poslovili smo se nasmejani in hiteli so domov, da spečejo svoj kruh, saj je bil jutranji grižljaj dodatna motivacija, da tudi v njihovih domovih zadiši po domačem kruhu. Moj namen te učne ure je bil dosežen in želim si še veliko tovrstnih izkušenj – ko bom teoretično znanje prepletala s praktičnimi vsebinami in konkretnim življenjem vsakega posameznika, ki lahko z novim znanjem in pogledom na svet izboljša kakovost svojega življenja in delovanja.