Zapis iz učiteljevega dnevnika: Bodi, kar si … ne bodi, kar nisi

Svojo pripoved začenjam z dogodkom izpred treh let, sklepne prireditve in podelitve spričeval maturantom. Zame je to vedno zelo čustven in ganljiv dogodek. Čas slovesa, pogleda v preteklost in sočasno v prihodnost, tudi čas, ko vsi pričakujejo nove začetke. S pogledom zajamem udeležence izobraževanja: ponosna sem nanje, kaj vse so dosegli, in ponosna tudi nase, da sem bila del njihove zgodbe o uspehu. To generacijo sem poučevala angleščino in umetnostno zgodovino, veliko časa smo preživeli skupaj. Njihov uspeh je tudi moj uspeh, čeprav za nekatere težko prigaran! Ne nujno zaradi »drilanja« nepravilnih glagolov, učenja časovnih struktur, prepoznavanja umetnostnih slogov, poznavanja umetnikov, ampak zaradi svojega osebnega boja, ki ga vsak posameznik bije za dosego svojih ciljev.

Izobrazba in novo znanje sta bila cilja večine, toda žal niso vsi varno in srečno pripeljali te ladje v pristan. Pot je bila za vse pomembna preskušnja. Skupaj smo se učili, se veliko pogovarjali, smejali, jezili, tudi jokali, a vseskozi rasli.

Misli mi začnejo leteti in dogodki iz razreda se prikazujejo kot v filmu, ne morem izpostaviti enega samega. Bilo jih je veliko, zlili so se v eno zgodbo.

Razmišljam … Ta generacija me je znova obogatila in potrdila, da se svet resnično zelo zelo hitro spreminja in da kot učiteljica oziroma predavateljica ne (z)morem vedno slediti tem spremembam. V razredu sem se iz vloge učiteljice pogosto prelevila v vlogo učenke. Včasih sem se v pogovorih in razpravah v razredu iz pedagoginje izvedenke spremenila v vajenko, nemalokrat sem se počutila tudi kot dinozaver, čeprav sem mislila, da vedno dobro spremljam dogajanje. Odkrito sem se čudila razmišljanjem in pripovedim udeležencev izobraževanja v naših sproščenih razpravah in priznala, da marsičesa ne vem ter da je povsem naravno in razumljivo, da kot učiteljica ne morem vsega vedeti, zato se še vedno z veseljem učim in sem jim pripravljena prisluhniti. Vzajemno učenje nas je povezalo, postali smo prijatelji in počasi ter previdno začeli snemati svoje tančice in maske, ker smo si zaupali.

V triindvajsetih letih poučevanja mladine in odraslih sem spoznala, da z iskrenim in odkritim odnosom pritegnem udeležence izobraževanja in ustvarim v razredu ozračje, v katerem vsi skupaj bogatimo drug drugega ter lažje premagujemo osebne stiske in ovire. Vsi smo obenem učenci in učitelji, naše vloge se nenehno prepletajo. V svoje delo vnašam lastne izkušnje in spodbujam udeležence, da tudi sami poiščejo svojo zgodbo in smisel v neki snovi in vsebini – kako super se je pogovarjati z nekom v angleščini, ko nisi več v zadregi, v živo ali po družbenih omrežjih; kako te lahko film, slika ali glasba presune, gane, zamakne in premakne. Lastne izkušnje, občutenja in doživetja so dragoceni, četudi včasih žalostni, tragični, vendar so del nas, našega razvoja in napredka.

Naj se znova vrnem na začetek k maturantom, ki so mi napravili največji poklon, ko so naše skupno izobraževalno potovanje v zahvalnem govoru strnili v misel: Sanje se začnejo največkrat z učiteljem, ki verjame v vas, vas pritegne in dvigne na višjo raven, včasih tudi z ostro palico, ki ji rečemo resnica. (Dan Rather)

Bila sem ganjena do solz in dobila sem potrditev, da je vredno vztrajati v tem zahtevnem poklicu, ki je sočasno poslanstvo in zahteva vedno več tankočutnosti.

Kot učiteljica se ne pretvarjam in igram malega boga, temveč v osebni izkušnji in odprtem, soustvarjalnem odnosu in dialogu ostajam odkrita, iskrena, pravična in zahtevna. V svojem idealizmu vztrajam v iskanju biserov, navideznih praznin, ki veliko povedo. Vsak dan se učim, iščem, še vedno sem v nekaterih položajih negotova, in ne zabavam se vselej ob tem. Obožujem in cenim znanje kot vrednoto, nove stvari me navdušujejo in notranje bogatijo. Za vse to se vedno znova trudim navdušiti tudi druge udeležence izobraževanja. To sem jaz!

Nenehno sama sebe izprašujem in izzivam, osebnostno in strokovno. Kako ostati »v formi« kot učiteljica? Kako slediti novostim? Kako se nenehno posodabljati? Kako …? Nato pride nov začetek, ki prinaša nove izzive in dileme. A bom zmogla to opraviti tako, kot si želim, sem vse pripravila tako, kot mora biti, sem se dovolj potrudila, sem …? In potem vstopim v razred, zagledam nove obraze, začudene, prisiljene in iskrene nasmeške, rahlo prestrašene in izgubljene poglede, glave, sklonjene nad telefonski zaslon. Toda vsi so se odločili, da želijo v življenju nekaj več, in odločena sem, da jim bom pri tem pomagala.

Globoko vdihnem, se nasmehnem in rečem: Prisrčno pozdravljeni! … Začutim našo skupno energijo in vem, da bomo skupaj zmogli! Novo potovanje se začenja.