Zgodba s kandidatko izobraževanja odraslih med korono - kjer je volja, se najde pot

Zgodba je vsakdanja, a po svoje zanimiva. Od prvega dogovora po elektronski pošti do ustnega spraševanja na daljavo je minil natanko mesec dni. Kandidatka mi je poslala elektronsko pošto, da ne more odpreti gradiva za uro tega dne. Po pregledu imena sem jo vprašal, iz katerega razreda je, ker je ne najdem na nobenem seznamu rednega izobraževanja. Odgovora ni bilo. Po posvetu s koordinatorico in vodjo izobraževanja odraslih sem spoznal, da je gospa v resnici udeleženka izobraževanja odraslih. Po enem tednu sem dobil novo pošto, v njej se je gospa predstavila kot udeleženka izobraževanja odraslih. Sedem elektronskih sporočil se je zvrstilo, da sva se dogovorila o gradivu in snovi, ki pride v poštev pri ustnem spraševanju. Datum sva določila, uro tudi, vse skupaj pa bi naj potekalo po Microsoft Teamsu. Ura je bila predvidena zjutraj ob 8.30 ali popoldne ob 16. uri. Domenila sva se za jutranjo uro, ker je ob 10. uri začela službo.

Dva dni pred napovedanim izpitom je prišlo sporočilo, da ji Microsoft Teams ne dela oziroma da se posodablja. Skupaj sva začela iskati druge načine. Predlagal sem Skype ali Arnes Video, za katerega se ni treba registrirati in ga naložiti na računalnik. Kandidatka je predlagala, da bi vseeno poskusila po Microsoft Teamsu. Vendar ni deloval. V naslednjem sporočilu je bila telefonska številka kandidatke, po telefonu sva se dogovorila za četrto različico – po Zoomu, ki ga je že uporabljala z drugimi profesorji. Postopek je bil enak. Uredim povezavo, pošljem po elektronski pošti in verjeli ali ne – uspelo je, vendar ni bilo zvoka. Prišel je njen mož. Zdelo se mi je, da je udaril po računalniku in zvok je začel delati. Težav pa še ni bilo konec, kandidatka me ni slišala. Skupaj sva ugotovila, da bi bilo lepo zapreti okno, ker je hrup preglasen, najverjetneje zaradi mestnega prometa.

In tako se je začelo najino spraševanje. Kandidatka je znala odlično. Vse odgovore je kar izstrelila. Znanju primerno je sledila tudi ocena odlično. Gospa se je na veliko in široko navdušeno zahvaljevala. Iskreno sem ji čestital za znanje in ji povedal, da je lepa ocena nagrada za njeno znanje, če pa sem ji s tem polepšal dan, naj ga še ona polepša komu drugemu. Gospa se je poslovila, a je pozabila izklopiti Zoom. Njene besede so bile: »Hej, kaj si ga slišal, kaj je rekel. Ajde, greva ven na kosilo.« Ne vem pa, kaj se je zgodilo s službo.

Osrednja misel zgodbe je tale: Vsak učitelj mora biti najprej človek. Če vztrajaš, se najde rešitev. Pa ne samo to. Odlika dobrega učitelja je v tem, da sprejema udeleženca kot osebnost, se poskuša vživeti v okoliščine, ki spremljajo njegovo učenje, in se mu skuša čim bolj približati. Če bi se v tem primeru vedel kot »vzvišen« učitelj in bi vztrajal pri prvi odločitvi, da se morava s kandidatko obvezno dobiti v okolju Microsoft Teams ter naj se znajde, kakor se ve in zna, bi izgubila oba. Udeleženka ne bi mogla izkazati svojega znanja in tako ne bi opravila izpita, jaz pa ne bi dobil občutka, ki se ga učitelji najbolj razveselimo – znanja, ki je plod našega poučevanja. V tem položaju sva zmagala oba in občutek je bil fantastičen.