Zgodbe povezujejo in vplivajo na motivacijo udeležencev ter pridobivanje znanja

Spomnim se udeleženke tečaja slovenščine, ki se nikakor ni mogla naučiti brati. Zaupala mi je, da ima hudo tremo, ki jo blokira. Na začetku sem bila potrpežljiva, vendar tudi sčasoma ni bilo napredka. Videla sem, da se trudi, vendar sem menila, da premalo, in to sem ji na enem od srečanj tudi povedala. Skušala sem jo spodbuditi tako, da sem ji večkrat dala možnost za branje krajših in lažjih besedil, vendar brez uspeha. Ena izmed udeleženk je opazila njeno zadrego in mojo vztrajnost, da bi jo v stoosemdesetih urah naučila vsaj brati. Proti koncu enega izmed srečanj pa je prišel med uro do mene listek, na katerega je ena izmed udeleženk napisala: »Gospa je doživela možgansko kap, ki ji je pustila posledice.« Še danes se spomnim dogodka, kot bi se zgodil včeraj.

Kmalu zatem sem se udeležila seminarja, na katerem smo govorili o slogih vodenja. Izkazalo se je, da sem kot predavateljica bolj usmerjena v delovanje skupine kot celote in k strokovnemu ter zanimivemu podajanju snovi, posameznikom v skupini in odnosom med njimi pa nisem namenjala velike pozornosti. Spomnim se, da sem na začetku odmore izkoristila predvsem za pripravo na naslednjo uro, zdaj pa jih bolj za neformalno druženje z udeleženci tečajev. Tako pogosto rešimo in razjasnimo tudi kakšen nesporazum, se bolje spoznamo, saj se udeleženci bolj odprejo in raje spregovorijo o svojih življenjskih zgodbah kot med predavanji in pred vsemi udeleženci. S tem se ustvari zaupen odnos med mano in udeleženci, in to mi je v veliko pomoč pri vodenju skupine.