Samoevalvacijsko poročilo

Namen

Samoevalvacijsko poročilo je eden izmed osrednjih dokumentov samoevalvacije – v njem zapišemo, kaj in zakaj smo presojali v postopku samoevalvacije, kako smo presojanje izpeljali, kaj smo pri tem ugotovili in kaj je mogoče sklepati/povzeti iz zbranih ugotovitev.

Prav zaradi tega je samoevalvacijsko poročilo tudi nekakšen most med dvema procesoma – med presojanjem in razvojem kakovosti, saj je to, kar v samoevalvacijskem poročilu ugotovimo, neposredni povod, izhodišče za načrtovanje ukrepov, ravnanja za (nadaljnji) razvoj kakovosti.

V samoevalvacijskem poročilu nazorno, metodološko in vsebinsko ustrezno prikažemo pridobljene podatke in informacije ter jih interpretiramo.

V procesu ovrednotenja/presoje analiziranih podatkov in informacij prikažemo, kje je samoevalvacija pokazala na naše dobro delo, ter odstremo vidike, kjer so se pokazale pomanjkljivosti, potrebe po izboljšavah.
 
Slika: Samoevalvacijsko poročilo
 

Opis

Splošna priporočila, ki jih je dobro upoštevati pri pisanju samoevalvacijskega poročila:
Vprašajmo se:
– Komu je poročilo namenjeno?
– Zakaj ga potrebujemo?
– Kaj bomo vanj uvrstili?
– Česa vanj ne bomo uvrstili?
Kdo bo poročilo bral? V poročilo vključimo
Zainteresirani bralec, ki si želi izvedeti več podrobnosti, vendar pa se ne želi spuščati v vse metodološke podrobnosti. uvod
vsebinski del
skupni zaključki
Strokovnjak, ki ga zanima potek samoevalvacije, metodologija, statistične analize ipd. uvod
vsebinski del
skupni zaključki
priloge
Direktor/priložnostni bralec, ki želi izvedeti poglavitne izsledke. uvod
skupni zaključki
Samoevalvacijsko poročilo je strokovno delo, zato se mora razlikovati od drugih, leposlovnih del.
  • Enopomensko, pomensko nepreneseno izražanje (izogibanje metaforam itn.).
  • Raba slogovno nevtralnih, torej ne čustveno obarvanih izrazov (npr. ljubkovalnih, slabšalnih, ironičnih).
  • Uporaba slovenskih strokovnih izrazov in ne tujk.
  • Raba prve osebe množine, prednost pa ima aktivna oblika.
  • Argumentiranje osebnih trditev s spoznanji drugih avtorjev, z izidi lastne samoevalvacije ali z logičnim sklepanjem.
  • Logična povezanost stavkov, odstavkov, podpoglavij, poglavij.
  • Postopno prodiranje v problem, brez skokov naprej ali nazaj.
  • Logična razdelitev besedila na manjše dele (odstavke, podpoglavja, poglavja, opremljene z natančnimi naslovi in grafičnimi ločili (številke, črke, druga odstavčna znamenja).
  • Racionalna (preudarna, smotrna) raba preglednic, grafov, shem, slik.
  • Izogibanje rabi kratic, okrajšav, zlasti splošno manj znanih.
  • Slovnična in pravopisna ustreznost.
  • Zahteva po enopomenskem, kratkem in razumljivem pisanju ni zahteva po monotoniji.
  • Tudi za strokovna besedila velja, da je jezikovna raznolikost in živost ena izmed njihovih prednosti.
Pri vsakem, še zlasti pa pri strokovnem pisanju, velja slediti načelu gospodarnosti – čim več informacij s čim manj besedami:
  • oblikovanje kratkih stavkov,
  • oblikovanje kratkih povzetkov vsebine, zlasti v primerih daljših, delov besedila (poglavij, podpoglavij),
  • izražanje brez rabe tavtologij (istorečje) in pleonazmov (besedno preobilje),
  • raba strokovnih izrazov namesto stavčnih opisov.
Najpomembnejša značilnost strokovnega pisanja je ustrezno dokumentiranje uporabljenih virov, ki zajema:
  • prevzemanje (citiranje, parafraziranje, povzemanje),
  • dokumentiranje spoznanj drugih avtorjev,
  • rabo opomb.
  • Druge avtorje/vire lahko citiramo dobesedno ali nedobesedno (sklicevanje na ...).
  • Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice, daljši pa v novem odstavku.
  • Začetek in konec citata sta označena z narekovaji, na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature.
  • Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru.
Vse, kar smo citirali ali povzeli, moramo dokumentirati, in sicer:
  • v besedilu z bibliografskimi sklici ali referencami (avtor in letnica), npr. Radovan (2010) navaja, da …
  • ob koncu poročila v seznamu literature z bibliografskimi opisi, npr. Možina, T. (2010). Kakovost kot (z)možnost. Ljubljana, Andragoški center Slovenije.
Da glavnega besedila ne obremenjujemo preveč s podatki, ki bi bralca ovirali pri tekočem branju, uporabimo opombe.
Dokumentacijske (bibliografske) opombe so namenjene identifikaciji avtorjev prevzetih besedil.

Vsebinske opombe:
  • razlaga tujk, prevod citata ali citat v izvirnem jeziku,
  • napotitve bralca na druge dele istega besedila,
  • zahvale za uporabo določenih dokumentov ipd.

Proces oblikovanja

Ker je priprava samoevalvacijskega poročila zahtevno strokovno delo, je smiselno, da ga opravi komisija za kakovost ter svetovalec za kakovost, ki so za to delo ustrezno usposobljeni.

Priporočljivo pa je, da k temu delu pritegnemo tudi sodelavce, ki so izvedenci za posamezno vsebinsko področje, saj ne gre pričakovati, da bi bili člani komisije za kakovost ali svetovalec za kakovost strokovnjaki za vsa vsebinska področja. Od njih se pričakuje, da imajo več izvedenskega znanja s področja (samo)evalvacije in kakovosti ter da so usposobljeni za to, da bodo znali k temu delu pritegniti sodelavce, ki so strokovnjaki za določeno vsebinsko področje. Sodelavci – izvedenci za posamezno vsebinsko področje bodo laže ovrednotili pridobljene podatke za to področje.

Priporočljivo je, da en član komisije za kakovost ali svetovalec za kakovost prevzame koordinacijo priprave poročila, ni pa smiselno, da pripravlja vsa priporočila zgolj eden od članov komisije za kakovost.
 
Slika: Priprava samoevalvacijskega poročila
 

 

Zbirka pripomočkov

Na Andragoškem centru Slovenije smo vam v pomoč pri pripravi samoevalvacijskega poročila pripravili dve vodili. V enem vam na kratko opisujemo, kaj naj bi bila vsebina posameznega dela samoevalvacijskega poročila, v drugem pa vam predstavljamo možno strukturo tega poročila, to lahko uporabite kot zasnovo dokumenta, ki ga boste pripravili.

Primeri dobre prakse

V obdobju od maja 2011 do septembra 2014 je potekala pilotna vpeljava postopka priznavanja znanja. Da bi ugotovili, kako so se v tem pilotnem obdobju udejanjale določbe Pravilnika o priznavanju, smo v letu 2014 zasnovali in izpeljali Evalvacijo pilotne vpeljave postopkov priznavanja znanja v sistem usposabljanja in spopolnjevanja ACS. Rezultate predstavljamo v pričujočem evalvacijskem poročilu.
Na podlagi presoje rezultatov so v evalvacijskem poročilu podani predlogi za izboljšave in nadaljnji razvoj postopkov priznavanja znanja udeležencem, ki se vključujejo v programe usposabljanja in spopolnjevanja na ACS.

Evalvacijsko poročilo lahko najdete tukaj.
 
Preberite si zanimiv primer dobro pripravljenega Samoevalvacijskega poročila za leto 2019, ki so ga pripravili na MOCIS-u, centru za izobraževanje odraslih Slovenj Gradec.

Video vsebine

V izobraževalnem videu so objavljeni napotki kako pripraviti dobro samoevalvacijsko poročilo.
Avtorica v videu poda nekaj strokovnih priporočil, ki so vam lahko v pomoč pri pripravi samoevalvacijskega poročila.

Potreben je premislek kdo je končni bralec poročila ter kaj s poročilom sporočamo, da ne bo samoevalvacijsko poročilo le še eno dodatno poročilo, ki ga moramo napisati.
Samoevalvacijsko poročilo