Kako lahko poleg znanja slušateljem omogočimo tudi nekaj več

Iz leta 2019 se spominjam obsežnejše skupine udeležencev, s katero smo začeli skupna srečanja jeseni. Začetka izpeljevanja programa sem se zelo veselila, saj je bila zame tovrstna sestava slušateljev (starši oziroma skrbniki oseb z motnjami v duševnem razvoju) popolnoma nov izziv. Spomnim se, da sem se zelo trudila s samo pripravo in izbiro posameznih sklopov in tematik ter zelo samozavestno začela prvo predavanje oziroma delavnico. Že takoj ob začetku pa sem začutila, da delo s to skupino ne bo tako zelo preprosto. Tudi v prihodnjih dveh srečanjih se je ta ugotovitev še kako izkazala za utemeljeno. Udeleženci namreč niso želeli odgovarjati na moja vprašanja, povezana z izbrano tematiko, se »igrati«, aktivno sodelovati ... Čeprav sem se res trudila na vse mogoče načine, je bilo med njimi zelo malo ali skoraj nič besedne komunikacije, večkrat je zavladala tudi neprijetna tišina. Najbolj nenavadno se mi je zdelo, da se je to dogajalo, čeprav so se skoraj vsi slušatelji poznali že od prej – njihovi otroci so namreč obiskovali isti posebni program vzgoje in izobraževanja oziroma isti varstveno-delovni center. Slušatelji so tudi po samem srečanju prostor, kjer so potekala predavanja, vedno dokaj hitro zapustili.

Po dveh srečanjih, na katerih sem se zares zelo trudila za izpeljavo, pa sem se odločila, da popolnoma spremenim način in potek delavnic. Odločila sem se, da »teoretični del« skoraj v celotni izpustim oziroma popolnoma prilagodim, poenostavim in skrajšam, ob tem poskusim uporabljati čim preprostejše besedišče ter namenim večino časa same delavnice spodbujanju in učenju komunikacije med udeleženci in izražanju njihovih mnenj/izkušenj/potreb. Hkrati pa ne pozabim tudi na dodajanje humorja, povezanega s samo tematiko.

Sicer pa sem se na začetku tovrstnih delavnic tudi sama počutila malce nelagodno. Včasih se mi je namreč zdelo, da morda delavnice ne izpeljujem dovolj strokovno, a se je pri slušateljih odlično obneslo, zato sem tako delo nadaljevala. Z vsakim nadaljnjim srečanjem sem namreč vse bolj ugotavljala, da so slušatelji še najbolj potrebovali sproščeno okolje, v katerem so se počutili sprejete in varne, nasmejanega predavatelja bolj v vlogi poslušalca, ki je le tu in tam podal kakšen strokoven nasvet, mnenje ali usmeritev. Dinamika v skupini je postajala čedalje boljša in na koncu smo se prav težko poslovili eden od drugega.

Sami evalvaciji po navadi pri svojem delu namenim kar nekaj časa in truda. Vsako posamezno srečanje – predavanje končam/začnem z »listki«, na katere lahko slušatelji napišejo svoje želje, predloge, komentarje; včasih pa to obliko zamenjam tudi z evalvacijo v obliki pogovora. Za to obliko se odločim, ko se mi zdi, da je v skupini dobro razpoloženje in ozračje dovolj sproščeno ter nam seveda čas to tudi dopušča. Nekje na polovici srečanj pa se po navadi tudi na samem predavanju – delavnici nekoliko podrobneje pogovorimo o tem, katero znanje/spretnosti si še želijo pridobiti, kaj je tisto, kar jih mogoče malo bolj zanima, in nato skupaj oblikujemo program preostalih srečanj.

Med končno evalvacijo, ki smo jo tudi v prej opisanem primeru s skupino izpeljevali kar kot pogovor in izmenjavo mnenj, pa sem ugotovila, da za malce težji začetek niti ni bila kriva izbrana tematika, niti ne moj način podajanja snovi, ampak predvsem strah, nelagodje, pri marsikom pa celo huda stiska ob druženju zunaj njegovega »varnega« okolja. Udeleženci so povedali, da so potrebovali kar precej časa, da so se sprostili in navadili na nekaj novega. Zelo vesela sem bila tudi, da so se po koncu programa sami odločili za redno druženje zunaj predavanj ali delavnic. Skupaj smo namreč ugotovili, da jim je prav odhod od doma na začetku pomenil največjo težavo, ob koncu programa pa si kratko malo niso znali več predstavljati, kako bi bilo brez tovrstnega druženja.