Pomislim, je resnično minilo že dvajset let, odkar sem prvič stopila v razred? Na začetku je bil moj največji dvom, ali bodo udeleženci dobili uporabno znanje, ki ga bodo lahko uporabili naslednji dan na svojem delovnem mestu. Moje vsakodnevno vprašanje sebi, ali si bodo zapomnili, česa so se naučili v razredu, ali razumejo predstavljene vsebine, tako da jih bodo potem lahko uporabili pri delu.
Strinjam se z izjavo, da učiteljskih spretnosti ne pridobivaš samo z leti poučevanja, svoje spretnosti je treba nadgrajevati, se učiti vsak dan in z vsako generacijo posebej – tehnologija se namreč s časom in okoljem zelo hitro spreminja – prav tako se spreminjamo uporabniki.
Naj se vrnem v svoje začetno obdobje poučevanja: menim, da je prav ta dogodek odigral veliko vlogo, da sem postala boljša učiteljica, ali pa, da sem sploh ostala učiteljica. Če primerjam poučevanje informatike v današnjem času in pred dvajsetimi leti, je razlika velika, saj danes ljudje bolj uporabljajo računalniško tehnologijo, včasih pa so se nekateri prvič srečali z računalnikom v moji predavalnici. Tako danes lahko začnemo z vsebino takoj, včasih pa smo prvo srečanje namenili ravnanju z računalnikom, miško in tipkovnico.
Moje prve priprave so zahtevale ogromno časa in velik izziv je bil, kako udeležencem razložiti v Excelu absolutno in relativno sklicevanje na celico. Za nekoga, ki preglednice uporablja, je to zelo preprosta vsebina, za začetnike pa bolj zapletena. Pripravila sem nalogo, s katero bi utrdili to znanje, skupaj, po korakih smo vnašali podatke in klikali na ikone. Naredili smo jo prvič, in ko sem pogledala po razredu, mi je bilo takoj jasno, da ne razumejo, zakaj je to uporabno, niti kaj jim sploh skušam pojasniti. Naredili smo nalogo drugič in tretjič, učinek pa je bil enak – vsebine niso razumeli. Takrat sem se vprašala, ali sem sploh primerna za poučevanje. Ko gre za zahtevnejšo vsebino, je ne znam razložiti. Kaj če bi izvedbo tega predmeta prepustila komu drugemu, ki je bolj usposobljen?
Vprašala sem se, kaj narediti: vztrajati pri razlagi ali temo preskočiti in jo razložiti naslednjič, ko bodo moje misli jasnejše, udeleženci pa bodo morda bolj spočiti. Odločila sem se za zadnje. Vendar sem še vedno, ta dan, med reševanjem drugih nalog poskušala navezati informacijo na nerazumljivo vsebino. Ugotovila sem, da mi ni uspelo. Zame je bil to neuspeh. Sama vsebino zelo dobro razumem, toda kako jo prav podati udeležencem, da jo bodo tudi razumeli?
Vživi se v njihovo vlogo … Vprašaj se, katera področja so jim znana, kaj jih veseli, kaj jih zanima, kaj vsakodnevno uporabljajo, in pripravi naloge s tako vsebino, da se jim bo vsaka naloga posebej zdela življenjsko uporabna. Tako so postala moja predavanja zanimiva in uporabna. Še danes, po vseh letih, pripravim naloge za vsako skupino posebej, včasih tudi za posameznika. In takrat, ko smo pri temi absolutnega sklicevanja na celico, jim povem zgodbo ter jim rečem … se spomnite, ko smo imeli še tolarje. Ko nalogo pripravimo, vedno pogledam po razredu in jih vprašam, ali bo uporabna za preračunavanje valut. Ko vidim prikimavanje in nasmehe – sem vesela, da mi je znova uspelo – in da je prenos znanja še vedno moje poglavitno poslanstvo.
