Moja zgodba o delu v osnovni šoli za odrasle

Sem učiteljica razrednega pouka, ki v življenju rada počne različne stvari, ker menim, da se ljudje tako največ naučimo. Nikoli me ni bilo strah novih izzivov, in ker jih sprejemam s pozitivno držo, se navadno po vseh vzponih in padcih dobro končajo.

Iz Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj so me poklicali pred nekaj leti, ko so potrebovali osebje za poučevanje udeležencev v programu Osnovna šola za odrasle. In ker je bil to nov izziv, sem se ga seveda lotila.

V Zavodu delam tretje leto kot zunanja sodelavka, sem tudi članica komisije za kakovost. Prošnja za razmislek o delu v osnovni šoli za odrasle je prišla v teh čudnih časih, ko imam občutek, da sem po eni strani priklenjena na dom, po drugi pa sem se primorana naučiti ogromno novih stvari in hkrati izvajati pouk na povsem nov način.

In večkrat pomislim na udeležence programa Osnovne šole za odrasle ... Kje so? Kaj počnejo? Nas pogrešajo? Rada se spomnim svojih začetkov poučevanja v njem. Poučevala sem na oddelku opismenjevanja (slovenščina in matematika), torej udeležence od prvega do četrtega razreda. Vsi udeleženci so bili Romi z zelo različnim znanjem. Tudi starostno je bila skupina zelo pisana. Vpisanih je bilo šest udeležencev, redno so šolo obiskovali štirje. Najprej sem ugotovila, da klasični »pouk« ne bo mogoč ... Dva nista znala pisati in brati, druga dva nista poznala pisanih črk, zato sem se odločila, da skupaj ponovimo celo abecedo in se naučimo pisati pisane črke. Kmalu sem ugotovila, kaj vse naučimo učence v redni osnovni šoli v prvih nekaj letih ... Prepis s table je bil skoraj nemogoč, kaj je naslov, spuščanje vrstic ... Že naslednja ura je potekala v skupini ... Vsi skupaj smo sedli za mizo in delali – v dvojicah, posamično, skupaj, tudi med odmori sem se družila z njimi.

Postali smo prijatelji. Spoznala sem njihove omejitve in kako to, da so Romi, vpliva na njihovo razmišljanje o lastnih sposobnostih. Uspešni niso zato, ker so prepričani, da tega ne zmorejo. Udeleženec, ki je prvo šolsko uro rekel, da ne zna ne brati in ne pisati, je v enem mesecu tekoče bral ... Moja primarna vloga je bila torej ta, da jim vlijem samozavest oziroma samozavedanje o lastnih sposobnostih. Oni pa so to znali ceniti, opazili so svoj napredek in bili ponosni nase. Jaz pa še veliko bolj.

Dovolili so, da smo se skupaj nasmejali njihovim napakam. Ko je pod sliko muhe na enem od učnih listov pisalo MUFA, na drugem pa MOHA, smo se nasmejali do solz. In nihče ni bil užaljen. Ker so slišali tudi veliko zgodb o napakah, ki sem ji naredila sama ali neki otrok v osnovni šoli. Razumeli so, da nas napak ne sme biti sram, ampak se moramo iz njih nekaj naučiti ... Naslednjo minuto je eden od udeležencev pod sliko banane napisal BANA. Opazovala sem ga tako, da ni opazil, da gledam, kaj počne. Nekaj časa je opazoval zapis, nato pa čisto po tiho pri sebi rekel: »Ha, ha, ha, bana!« Seveda so sledile solze smeha.

Tudi pri matematiki sem kmalu razumela, čemu praktični prikazi pri poučevanju matematike v osnovni šoli ter katero znanje in miselne postopke si otroci tako pridobijo. Ker jih ti, ki redne osnovne šole niso obiskovali, nimajo. Kako jih v tako kratkem času naučiti vseh teh zapletenih postopkov? Nekoga, ki že primarno ne verjame, da se jih je sposoben naučiti? Bilo je zelo težko, čeprav nam je veliko tudi uspelo. Iskala sem različne načine, kako jim pomagati. Pa vendar sem se težko pripravljala vnaprej, ker velikokrat nisem vedela, kaj bo tisto, česar ne bodo razumeli. Mogoče se sliši čudno, a ko poučuješ v rednem programu v osnovni šoli, se ne zavedaš širine in povezanosti vseh teh postopkov, tako da sem največkrat morala najti zamisli kar v trenutnem položaju. Ker sem vedela, katero snov bom poučevala tisto uro, sem lahko prinesla pripomočke, ki sodijo k dani snovi. Res je bilo včasih potrebno veliko časa, da so nekaj osvojili, vsi smo bili že zasičeni s tem ... Mogoče so se ravno zato potrudili, da učenje končajo.

Proti koncu leta sem se domislila, da bi pripravili nastop za druge udeležence in učitelje osnovne šole za odrasle. Mogoče lutkovno predstavo, kjer se jim ne bi bilo treba pokazati občinstvu. Z velikim navdušenjem sem jih prepričevala, pa mi ene od udeleženk nikakor ni uspelo prepričati. Mislim, da bi bila to super izkušnja za vse.

Delo v osnovni šoli za odrasle je torej zame bolj izkušnja učenja kot izkušnja poučevanja. V njej ne veljajo »zakoni«, kakršni veljajo v rednih osnovnih šolah. Razen enega – tistega srčnega. Ta velja povsod. Res pa je, da sama delam v nižjih razredih osnovne šole za odrasle, ki jih obiskujejo Romi, zato pišem zgolj o njih. In nekaj zelo dobro znajo, znajo začutiti tistega, ki z njimi dela s srcem. Mogoče znajo to bolj kot tisti, ki smo dovolj samozavesti in samozavedni.