- Zgodbe o kakovosti
- Učiteljeva zgodba
Zgodba:
Sem Ana Kaučič in sem zaposlena kot organizatorka izobraževanja odraslih na Ljudski univerzi Ormož. Po poklicu sem učiteljica angleščine in s svojim poklicem ostajam v stiku, ko poučujem odrasle na tečajih angleščine. S poučevanjem odraslih se intenzivneje ukvarjam zadnja štiri leta, pred tem pa sem jih poučevala na različnih tečajih angleščine.
Pri delu z odraslimi udeleženci sem kot učiteljica takoj zaznala, da imajo popolnoma drugačen odnos do učenja in sodelovanja kot učenci in dijaki v šolah. Kot vemo, se odrasli udeleženci večinoma odločijo za tečaj po svoji volji, imajo notranjo motivacijo in željo ter so pripravljeni sodelovati. Izognemo se trenutku, ko je potrebno, da kot učitelj vzpostaviš in vzdržuješ disciplino na določeni ravni. Po drugi strani pa so med odraslimi tudi udeleženci, ki imajo iz svoji preteklih osnovnošolskih ali srednješolskih časov slabe izkušnje s poučevanjem, ker jih je bilo pri pouku strah, da bodo »kaznovani«, če bodo kaj narobe povedali ali naredili.
Ko sem se pripravljala na pouk v različnih tečajih za odrasle, sem torej morala upoštevati te prej navedene dejavnike, hkrati pa sem želela udeležencem predstaviti jezik kot živo stvar, pri kateri ni najpomembnejša slovnična pravilnost, pomembnejše je sporazumevanje in prenos sporočila, pa četudi ni slovnično pravilno. Kot učiteljica tujega jezika pa sem tudi vedno želela suvereno predstaviti angleško govoreče dežele, saj je tudi ta zorni kot pomemben del razumevanja jezika. Zaradi tega sem si želela in si še vedno želim nadgrajevati svoje znanje, pridobivati nove zamisli, spoznanja, didaktične pripomočke, ki jih lahko uporabim pri svojem delu in s tem izboljšam kakovost tečajev.
Ko sem se zaposlila na ljudski univerzi, sem sčasoma spoznala, da lahko to svojo željo izpolnim tako, da izkoristim program Erasmus+ KA104 – mobilnost v izobraževanju odraslih. S tem programom sem si lahko napisala projekt, si izbrala seminarje oziroma projektne partnerje za metodo sledenje na delovnem mestu ali job shadowinga in se poklicno razvijala. Tako sem se odpravila na Škotsko na strukturiran seminar, kjer sem imela priložnost spoznavati del škotske kulture, navad, zgodovine, geografije in jezika, pa v jezikovno šolo v Skopje, kjer sem hospitirala pri učiteljicah angleščine v jezikovni šoli, z njimi razpravljala o različnih učnih metodah, gradivu in didaktičnih pripomočkih.
Vse to novo znanje sem vsrkala, si ga zapisovala in fotografirala ter razmišljala, kako naj ga vnesem v svoje priprave, katere zamisli in dejavnosti bodo ustrezale določeni skupini, katere didaktične pripomočke naj si kupim ali izdelam in kako jih naj uporabim. Ko pa sem te zamisli v resnici prenesla v svoje tečaje, me je seveda zanimalo, kako se bodo udeleženci odzvali na to. Jim bo dejavnost všeč, se jim bo zdela zanimiva, jih bo pritegnila, bodo dosegli cilj, ki sem si ga zastavila, bo razumljivo ali ne. Vse to sem opazovala, hkrati pa sem udeležence tudi kaj povprašala o tem. Odzivi so bili različni, od zelo navdušenih do »Ja, bilo je O. K.« ali začudenih pogledov, češ kaj je pa zdaj to. Vseeno pa je bilo več odzivov pozitivnih, zato sem vedela, da sem na pravi poti, vendar moram izbrati ustrezno skupino in ji prilagoditi aktivnost, da bo za udeležence pouka v resnici primerna.
Učinki tega dela in izboljšanja kakovosti mojega poučevanja odraslih se seveda niso pokazali hitro, pač pa je bil za to potreben čas. Največ mi je pomenilo, ko so mi udeleženci ob koncu tečaja povedali, da jim je bilo všeč, da so uživali in se nekaj naučili. In kot pravi pregovor, da dober glas seže v deveto vas, se je tudi pri tem izkazalo, da to drži. Na podlagi teh ustnih priporočil nam je uspelo dobiti dve skupini za tečaj angleščine v podjetju, ki prej z nami sploh ni želelo sodelovati. Z nami je navezalo stik podjetje za dve skupini tečaja angleščine, s katerim do tedaj še nismo bili v stiku. Tako so se pokazali učinki. Če nekaj delam(o) dobro, se to prej ali slej razve in s tem postajamo bolj zaupanja vredni.
Na podlagi vsega tega lahko trdim, da mora učitelj vlagati v svoj poklicni razvoj, da mora upoštevati svoje udeležence in se jim prilagoditi, da mora predvideti, kaj bo ustrezno in kaj ne, kako pritegniti udeležence k sodelovanju, kdaj si to želijo in kdaj ne. Vse to je mogoče pridobiti, a potrebni sta kilometrina in želja po profesionalnem razvoju. Šele to dvoje omogoči učitelju, da dela kakovostno in uspešno.
Pri delu z odraslimi udeleženci sem kot učiteljica takoj zaznala, da imajo popolnoma drugačen odnos do učenja in sodelovanja kot učenci in dijaki v šolah. Kot vemo, se odrasli udeleženci večinoma odločijo za tečaj po svoji volji, imajo notranjo motivacijo in željo ter so pripravljeni sodelovati. Izognemo se trenutku, ko je potrebno, da kot učitelj vzpostaviš in vzdržuješ disciplino na določeni ravni. Po drugi strani pa so med odraslimi tudi udeleženci, ki imajo iz svoji preteklih osnovnošolskih ali srednješolskih časov slabe izkušnje s poučevanjem, ker jih je bilo pri pouku strah, da bodo »kaznovani«, če bodo kaj narobe povedali ali naredili.
Ko sem se pripravljala na pouk v različnih tečajih za odrasle, sem torej morala upoštevati te prej navedene dejavnike, hkrati pa sem želela udeležencem predstaviti jezik kot živo stvar, pri kateri ni najpomembnejša slovnična pravilnost, pomembnejše je sporazumevanje in prenos sporočila, pa četudi ni slovnično pravilno. Kot učiteljica tujega jezika pa sem tudi vedno želela suvereno predstaviti angleško govoreče dežele, saj je tudi ta zorni kot pomemben del razumevanja jezika. Zaradi tega sem si želela in si še vedno želim nadgrajevati svoje znanje, pridobivati nove zamisli, spoznanja, didaktične pripomočke, ki jih lahko uporabim pri svojem delu in s tem izboljšam kakovost tečajev.
Ko sem se zaposlila na ljudski univerzi, sem sčasoma spoznala, da lahko to svojo željo izpolnim tako, da izkoristim program Erasmus+ KA104 – mobilnost v izobraževanju odraslih. S tem programom sem si lahko napisala projekt, si izbrala seminarje oziroma projektne partnerje za metodo sledenje na delovnem mestu ali job shadowinga in se poklicno razvijala. Tako sem se odpravila na Škotsko na strukturiran seminar, kjer sem imela priložnost spoznavati del škotske kulture, navad, zgodovine, geografije in jezika, pa v jezikovno šolo v Skopje, kjer sem hospitirala pri učiteljicah angleščine v jezikovni šoli, z njimi razpravljala o različnih učnih metodah, gradivu in didaktičnih pripomočkih.
Vse to novo znanje sem vsrkala, si ga zapisovala in fotografirala ter razmišljala, kako naj ga vnesem v svoje priprave, katere zamisli in dejavnosti bodo ustrezale določeni skupini, katere didaktične pripomočke naj si kupim ali izdelam in kako jih naj uporabim. Ko pa sem te zamisli v resnici prenesla v svoje tečaje, me je seveda zanimalo, kako se bodo udeleženci odzvali na to. Jim bo dejavnost všeč, se jim bo zdela zanimiva, jih bo pritegnila, bodo dosegli cilj, ki sem si ga zastavila, bo razumljivo ali ne. Vse to sem opazovala, hkrati pa sem udeležence tudi kaj povprašala o tem. Odzivi so bili različni, od zelo navdušenih do »Ja, bilo je O. K.« ali začudenih pogledov, češ kaj je pa zdaj to. Vseeno pa je bilo več odzivov pozitivnih, zato sem vedela, da sem na pravi poti, vendar moram izbrati ustrezno skupino in ji prilagoditi aktivnost, da bo za udeležence pouka v resnici primerna.
Učinki tega dela in izboljšanja kakovosti mojega poučevanja odraslih se seveda niso pokazali hitro, pač pa je bil za to potreben čas. Največ mi je pomenilo, ko so mi udeleženci ob koncu tečaja povedali, da jim je bilo všeč, da so uživali in se nekaj naučili. In kot pravi pregovor, da dober glas seže v deveto vas, se je tudi pri tem izkazalo, da to drži. Na podlagi teh ustnih priporočil nam je uspelo dobiti dve skupini za tečaj angleščine v podjetju, ki prej z nami sploh ni želelo sodelovati. Z nami je navezalo stik podjetje za dve skupini tečaja angleščine, s katerim do tedaj še nismo bili v stiku. Tako so se pokazali učinki. Če nekaj delam(o) dobro, se to prej ali slej razve in s tem postajamo bolj zaupanja vredni.
Na podlagi vsega tega lahko trdim, da mora učitelj vlagati v svoj poklicni razvoj, da mora upoštevati svoje udeležence in se jim prilagoditi, da mora predvideti, kaj bo ustrezno in kaj ne, kako pritegniti udeležence k sodelovanju, kdaj si to želijo in kdaj ne. Vse to je mogoče pridobiti, a potrebni sta kilometrina in želja po profesionalnem razvoju. Šele to dvoje omogoči učitelju, da dela kakovostno in uspešno.
Ana Kaučič
- Ljudska univerza Ormož